Page 202 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 202
bilo je povedano
Trubarjeva kritičnost se je, ne glede na to, kakšni idejni momenti
so stali ob njenem rojstvu, zlila v neko obliko praktičnega racionaliz-
ma. Kot ilustracijo naj navedemo njegov Katekizem z dvejma izlagama
(1575), ki je izrazito polemično ubran in v katerem je pisec nasul pisano
množino slikovitih primer, v katerih z drastičnim izrazjem smeši raz-
lične verske manifestacije »papežnikov«. Mednje je uvrstil klasični pri-
mer svojega praktičnega nazora: kako je njegov oče dal na Rašici posli-
kati cerkev in kako so prišli Turki in uničili cerkev s slikarijo vred, iz
česar izvaja pripovedovalec praktični življenjski nauk, da bi bil njegov
oče bolje naložil tistih dvajset ogrskih zlatnikov (kolikor je plačal sli-
karju), če »bi bil ene štiri vole kupel inu tim bozim sosedom dal, de bi ž
nimi orali, suje otroke živeli.«36
Vendar je problem kritičnega racionalizma širši in bi vodilo v poe-
nostavljanje, če bi ga obravnavali ob nekih iztrganih primerih. Posebej
še, če bi ga izolirali od verske ideologije. Kajti ne glede na temeljne razli-
ke, ki ločijo strukturiranost Erazmove od Luthrove ali Trubarjeve misli,
je pri vseh treh v središču miselnih procesov verska ideologija.
Verska ideologija pa kot vsaka ideologija kljub osnovnim princi-
pom in nekaterim dominantam ni nekaj nepremakljivega, nekaj v vsem
enkrat za vselej danega in določenega. Tudi miselnost se giblje, razvija in
premika težišča v menjajočih se konstelacijah geopolitičnega prostora in
sil zgodovine. Zato neka nazorska, z našo temo bolj ali manj povezana
vprašanja sama po sebi terjajo širok uvid v ozadja oziroma upoštevanje
mnogostranskega prepletanja silnic. Taka so vprašanja npr.: Trubarjevo
nihanje med Zwinglijem, ki ga nekateri zavoljo njegovega simbolnega
pojmovanja evharistije štejejo med racionalistične reformatorje, in med
Luthrom, ali, do kod seže Trubarjeva toleranca in kje se začenja pravo-
verna »formula concordiae« ipdb.
Naposled velja omeniti še eno značilno potezo, ki je skupna Erazmu
(kot humanistom na sploh) in Trubarju, to je: želja po znanju. Pojavne
oblike tega stremljenja, s poudarkom na Trubarjevi skrbi za šolstvo
je literarna zgodovina že večkrat pazljivo obravnavala, nazadnje Jože
Pogačnik v prvi knjigi svoje Zgodovine slovenskega slovstva.
36 gl. pod 16: str. 128.
200
Trubarjeva kritičnost se je, ne glede na to, kakšni idejni momenti
so stali ob njenem rojstvu, zlila v neko obliko praktičnega racionaliz-
ma. Kot ilustracijo naj navedemo njegov Katekizem z dvejma izlagama
(1575), ki je izrazito polemično ubran in v katerem je pisec nasul pisano
množino slikovitih primer, v katerih z drastičnim izrazjem smeši raz-
lične verske manifestacije »papežnikov«. Mednje je uvrstil klasični pri-
mer svojega praktičnega nazora: kako je njegov oče dal na Rašici posli-
kati cerkev in kako so prišli Turki in uničili cerkev s slikarijo vred, iz
česar izvaja pripovedovalec praktični življenjski nauk, da bi bil njegov
oče bolje naložil tistih dvajset ogrskih zlatnikov (kolikor je plačal sli-
karju), če »bi bil ene štiri vole kupel inu tim bozim sosedom dal, de bi ž
nimi orali, suje otroke živeli.«36
Vendar je problem kritičnega racionalizma širši in bi vodilo v poe-
nostavljanje, če bi ga obravnavali ob nekih iztrganih primerih. Posebej
še, če bi ga izolirali od verske ideologije. Kajti ne glede na temeljne razli-
ke, ki ločijo strukturiranost Erazmove od Luthrove ali Trubarjeve misli,
je pri vseh treh v središču miselnih procesov verska ideologija.
Verska ideologija pa kot vsaka ideologija kljub osnovnim princi-
pom in nekaterim dominantam ni nekaj nepremakljivega, nekaj v vsem
enkrat za vselej danega in določenega. Tudi miselnost se giblje, razvija in
premika težišča v menjajočih se konstelacijah geopolitičnega prostora in
sil zgodovine. Zato neka nazorska, z našo temo bolj ali manj povezana
vprašanja sama po sebi terjajo širok uvid v ozadja oziroma upoštevanje
mnogostranskega prepletanja silnic. Taka so vprašanja npr.: Trubarjevo
nihanje med Zwinglijem, ki ga nekateri zavoljo njegovega simbolnega
pojmovanja evharistije štejejo med racionalistične reformatorje, in med
Luthrom, ali, do kod seže Trubarjeva toleranca in kje se začenja pravo-
verna »formula concordiae« ipdb.
Naposled velja omeniti še eno značilno potezo, ki je skupna Erazmu
(kot humanistom na sploh) in Trubarju, to je: želja po znanju. Pojavne
oblike tega stremljenja, s poudarkom na Trubarjevi skrbi za šolstvo
je literarna zgodovina že večkrat pazljivo obravnavala, nazadnje Jože
Pogačnik v prvi knjigi svoje Zgodovine slovenskega slovstva.
36 gl. pod 16: str. 128.
200
