Page 207 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 207
dušan voglar
(Grdina 1999). Humanizem pri Slovencih in posebej pri Trubarju sta, de-
nimo, obravnavala Kozma Ahačič (Ahačič 2007) in Lilijana Žnidaršič
Golec (Žnidaršič Golec 2010), pa tudi Igor Grdina in drugi udeležen-
ci mednarodnega simpozija o humanizmu v srednjeevropskem prosto-
ru (Rajšp, Bister in Polzer 2011). Takšni obravnavi je bil posvečen tudi
mednarodni simpozij o izzivih evropskega humanizma (2017, Oddelek
za klasično filologijo FF v Ljubljani).
Klasični filolog Primož Simoniti (1936–2018) je leta 1979 v svoji vé-
liki, še vedno temeljni knjigi o humanizmu na Slovenskem na podla-
gi svojega raziskovanja primarnih virov v knjižnicah in arhivih ter po-
znavanja obsežne literature potrdil obstoj humanističnih pobud in idej
na Slovenskem ter prikazal duhovne profile humanistov, ki so izvirali s
Slovenskega in delovali v tujini, zlasti na Dunaju, pa tudi humanistov v
Trstu (Peter Bonomo), v Ljubljani (škof Krištof Ravbar, Avguštin Tyfern,
Lenart Budina) in na Württemberškem (Mihael Tiffern), ki so bili po-
membni v Trubarjevem času (Simoniti 1979). Kulturnozgodovinski po-
men renesančnega humanizma in njegovo povezanost z reformacijo na
Slovenskem je Simoniti obravnaval tudi še pozneje in tudi problemsko
bolj zaokroženo (Simoniti 2007: 7–36, 155–72).
Poleg pozneje še obsežneje obravnavanega Bonoma in šele zadnje
čase nepristransko razlaganega Petra Pavla Vergerija ml. (Cavazza 2013;
Jurca 2016; Marinčič 2018) je zanimiva osebnost šolnik Lenart Budina
(1500–1573), ki je med drugim deloval kot pregledovalec besedil v zna-
meniti tiskarni Johanna Frobena v Baslu prav v času živahne publicistič-
ne dejavnosti Erazma Rotterdamskega in nato v Ljubljani pripadal zgo-
dnjemu ljubljanskemu krožku privržencev reformacije, poučeval v svoji
zasebni šoli in nazadnje kot prvi rektor vodil leta 1563 ustanovljeno sta-
novsko šolo. Bil je Trubarjev somišljenik in prijatelj. V svoji ljubljanski
knjižnici je imel Erazmova dela. (Simoniti 1979, 114–18) Za raziskova-
nje misli Trubarjevega kanoniškega tovariša Paula Wienerja (Žnidaršič
Golec 2010, 250–51) so se odprle nove možnosti (gl. objave v 25. številki
revije Stati inu obstati).
Simoniti v svoji knjigi razpravlja o navezanosti humanista Bonoma
in nato Trubarja na Erazmove ideje, med drugim o praznovernos-
205
(Grdina 1999). Humanizem pri Slovencih in posebej pri Trubarju sta, de-
nimo, obravnavala Kozma Ahačič (Ahačič 2007) in Lilijana Žnidaršič
Golec (Žnidaršič Golec 2010), pa tudi Igor Grdina in drugi udeležen-
ci mednarodnega simpozija o humanizmu v srednjeevropskem prosto-
ru (Rajšp, Bister in Polzer 2011). Takšni obravnavi je bil posvečen tudi
mednarodni simpozij o izzivih evropskega humanizma (2017, Oddelek
za klasično filologijo FF v Ljubljani).
Klasični filolog Primož Simoniti (1936–2018) je leta 1979 v svoji vé-
liki, še vedno temeljni knjigi o humanizmu na Slovenskem na podla-
gi svojega raziskovanja primarnih virov v knjižnicah in arhivih ter po-
znavanja obsežne literature potrdil obstoj humanističnih pobud in idej
na Slovenskem ter prikazal duhovne profile humanistov, ki so izvirali s
Slovenskega in delovali v tujini, zlasti na Dunaju, pa tudi humanistov v
Trstu (Peter Bonomo), v Ljubljani (škof Krištof Ravbar, Avguštin Tyfern,
Lenart Budina) in na Württemberškem (Mihael Tiffern), ki so bili po-
membni v Trubarjevem času (Simoniti 1979). Kulturnozgodovinski po-
men renesančnega humanizma in njegovo povezanost z reformacijo na
Slovenskem je Simoniti obravnaval tudi še pozneje in tudi problemsko
bolj zaokroženo (Simoniti 2007: 7–36, 155–72).
Poleg pozneje še obsežneje obravnavanega Bonoma in šele zadnje
čase nepristransko razlaganega Petra Pavla Vergerija ml. (Cavazza 2013;
Jurca 2016; Marinčič 2018) je zanimiva osebnost šolnik Lenart Budina
(1500–1573), ki je med drugim deloval kot pregledovalec besedil v zna-
meniti tiskarni Johanna Frobena v Baslu prav v času živahne publicistič-
ne dejavnosti Erazma Rotterdamskega in nato v Ljubljani pripadal zgo-
dnjemu ljubljanskemu krožku privržencev reformacije, poučeval v svoji
zasebni šoli in nazadnje kot prvi rektor vodil leta 1563 ustanovljeno sta-
novsko šolo. Bil je Trubarjev somišljenik in prijatelj. V svoji ljubljanski
knjižnici je imel Erazmova dela. (Simoniti 1979, 114–18) Za raziskova-
nje misli Trubarjevega kanoniškega tovariša Paula Wienerja (Žnidaršič
Golec 2010, 250–51) so se odprle nove možnosti (gl. objave v 25. številki
revije Stati inu obstati).
Simoniti v svoji knjigi razpravlja o navezanosti humanista Bonoma
in nato Trubarja na Erazmove ideje, med drugim o praznovernos-
205
