Page 212 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 212
razgledi, vpogledi
manj pozornosti pa so domači in tuji strokovnjaki posvetili njegovim
delom. Tudi roman Fulvia Tomizze,2 ki je nedavno izšel v slovenskem
prevodu, skorajda pikolovsko preučuje predvsem Vergerijevo biografijo
in njegovo zavito življenjsko zgodbo, razmeroma malo prostora pa na-
meni njegovemu obsežnemu opusu najrazličnejših spisov. K tovrstne-
mu zapostavljanju Vergerijevih del so bržkone prispevala nenaklonjena
mnenja njegovih sodobnikov kot tudi ocena nekaterih italijanskih zgo-
dovinarjev,3 spričo katere se je njegovih knjižic prijel sloves prepirljivos-
ti, površnosti in teološke plitvosti. Vergerij resda ni slovel po pogloblje-
nih teoloških razpravah, bil pa je izobraženec in humanist, čigar pisanje
velja obravnavati predvsem v kontekstu protestantske propagande in ra-
znovrstnih ter nadvse domiselnih orodij, ki jih je razvil za ta namen.
V tej luči je slovenski prevod sicer manj poznanega, a zato nič manj
zanimivega Vergerijevega dela, ki ga je iz latinščine poslovenil dr. Gregor
Pobežin, še toliko dragocnejši. Še posebej zato, ker gre za enega prvih
strnjenih prevodov in podrobnejših tematizacij kakega od Vergerijevih
del v slovenskem jeziku.
Prvi izdaji Dopisov papeškega tajnika iz leta 1556, ki vsebuje dva spisa,
je še za časa avtorjevega življenja sledilo nekaj ponatisov, k tistemu iz leta
1559 pa je Vergerij dodal še tretji spis, ki pomensko dopolnjuje prva dva.
Tudi tega si lahko kmalu obetamo v slovenščini. Razprave povzemajo
nekatera Vergerijeva razmišljanja in ugotovitve o tridentinskem konci-
lu, ki jih v svojem nagovoru poglavarju Rimske cerkve bralcu posreduje
neimenovani papeški tajnik. Gre za bistroumno protestantsko invekti-
vo z elementi psihološke parodije na račun papeža in akterjev cerkvene-
ga zbora, v kateri so zaznavni tako vplivi Erazmovih satiričnih dialogov
kot grmenje Danteja in humanističnih kanclerjev florentinske republi-
ke. V Vergerijevi izredni knjižni produkciji, ki vsebuje več kot 180 na-
slovov, zavzema tridentinski koncil vseskozi pomembno mesto, saj mu
je Koprčan posvetil vrsto različnih knjižic, ki črpajo predvsem iz njego-
2 Zlo pride s severa (Tomizza [1984] 2015). Gl. tudi Marko Kerševan: »Peter Pavel
Vergerij (1489–1565) in Fulvio Tomizza« (Kerševan 2015).
3 Gl. predvsem Eretici italiani del Cinquecento (Cantimori 1992).
210
manj pozornosti pa so domači in tuji strokovnjaki posvetili njegovim
delom. Tudi roman Fulvia Tomizze,2 ki je nedavno izšel v slovenskem
prevodu, skorajda pikolovsko preučuje predvsem Vergerijevo biografijo
in njegovo zavito življenjsko zgodbo, razmeroma malo prostora pa na-
meni njegovemu obsežnemu opusu najrazličnejših spisov. K tovrstne-
mu zapostavljanju Vergerijevih del so bržkone prispevala nenaklonjena
mnenja njegovih sodobnikov kot tudi ocena nekaterih italijanskih zgo-
dovinarjev,3 spričo katere se je njegovih knjižic prijel sloves prepirljivos-
ti, površnosti in teološke plitvosti. Vergerij resda ni slovel po pogloblje-
nih teoloških razpravah, bil pa je izobraženec in humanist, čigar pisanje
velja obravnavati predvsem v kontekstu protestantske propagande in ra-
znovrstnih ter nadvse domiselnih orodij, ki jih je razvil za ta namen.
V tej luči je slovenski prevod sicer manj poznanega, a zato nič manj
zanimivega Vergerijevega dela, ki ga je iz latinščine poslovenil dr. Gregor
Pobežin, še toliko dragocnejši. Še posebej zato, ker gre za enega prvih
strnjenih prevodov in podrobnejših tematizacij kakega od Vergerijevih
del v slovenskem jeziku.
Prvi izdaji Dopisov papeškega tajnika iz leta 1556, ki vsebuje dva spisa,
je še za časa avtorjevega življenja sledilo nekaj ponatisov, k tistemu iz leta
1559 pa je Vergerij dodal še tretji spis, ki pomensko dopolnjuje prva dva.
Tudi tega si lahko kmalu obetamo v slovenščini. Razprave povzemajo
nekatera Vergerijeva razmišljanja in ugotovitve o tridentinskem konci-
lu, ki jih v svojem nagovoru poglavarju Rimske cerkve bralcu posreduje
neimenovani papeški tajnik. Gre za bistroumno protestantsko invekti-
vo z elementi psihološke parodije na račun papeža in akterjev cerkvene-
ga zbora, v kateri so zaznavni tako vplivi Erazmovih satiričnih dialogov
kot grmenje Danteja in humanističnih kanclerjev florentinske republi-
ke. V Vergerijevi izredni knjižni produkciji, ki vsebuje več kot 180 na-
slovov, zavzema tridentinski koncil vseskozi pomembno mesto, saj mu
je Koprčan posvetil vrsto različnih knjižic, ki črpajo predvsem iz njego-
2 Zlo pride s severa (Tomizza [1984] 2015). Gl. tudi Marko Kerševan: »Peter Pavel
Vergerij (1489–1565) in Fulvio Tomizza« (Kerševan 2015).
3 Gl. predvsem Eretici italiani del Cinquecento (Cantimori 1992).
210
