Page 63 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 63
Karl W. Schwarz
REFORMATOR IZ NOTRANJE AVSTRIJE:
PRIMOŽ TRUBAR IN JUŽNOSLOVANSKI TISK
BIBLIJSKEGA ZAVODA V URACHU1
Uvod
»Brez tiska ni reformacije.« Ta ugotovitev zgodovinarja reformacije
Bernda Moellerja (1979, 30) je zadela v črno. Med letoma 1517 in 1530 je
izšlo skoraj 30.000 manjših ali večjih tiskanih publikacij, v skupni na-
kladi vsaj 20 milijonov izvodov (Weismann 1986, 12) – lahko sklepamo,
da tri četrtine na račun reformacijskega gibanja. Prišteti je treba še iz-
najdbo »letakov«, ki so v množičnih nakladah za majhen denar širili ak-
tualne teme (Köhler 1981). Christoph Weismann opozarja še na eno no-
vost, ki zasluži pozornost: male tiskarne, ki so živele od ponatisov – ni
bilo tako redko, da od dvajset, trideset ponatisov, zlasti Luthrovih spi-
sov. Tudi tiskarna Johanna Singrienerja na Dunaju je dobro zaslužila s
takimi ponatisi (Lang 2017, 128–49). Tretja novost so bili potujoči knji-
garnarji, mali potujoči trgovci, ki so ponujali svoje brošure in letake na
tržnicah, pred cerkvami, na množičnih shodih ali pa hodili od vrat do
vrat in tako poskrbeli za hitro razširjanje reformacijskega tiska. »Tisk
in reformacija sta nerazdružna celota, in kar označujemo kot kulturni
dosežek reformacije, je v veliki meri sad blagoslovov Gutenbergove iz-
najdbe.« (Weismann 1986, 13)
Weismann ni bil prvi, ki je razvil to tezo tudi ob pogledu na južno-
slovansko reformacijsko literaturo. Zaradi posebne povezanosti med
1 Prof. dr. Feliksu Bistru za bližajoči se 80. rojstni dan.
61
REFORMATOR IZ NOTRANJE AVSTRIJE:
PRIMOŽ TRUBAR IN JUŽNOSLOVANSKI TISK
BIBLIJSKEGA ZAVODA V URACHU1
Uvod
»Brez tiska ni reformacije.« Ta ugotovitev zgodovinarja reformacije
Bernda Moellerja (1979, 30) je zadela v črno. Med letoma 1517 in 1530 je
izšlo skoraj 30.000 manjših ali večjih tiskanih publikacij, v skupni na-
kladi vsaj 20 milijonov izvodov (Weismann 1986, 12) – lahko sklepamo,
da tri četrtine na račun reformacijskega gibanja. Prišteti je treba še iz-
najdbo »letakov«, ki so v množičnih nakladah za majhen denar širili ak-
tualne teme (Köhler 1981). Christoph Weismann opozarja še na eno no-
vost, ki zasluži pozornost: male tiskarne, ki so živele od ponatisov – ni
bilo tako redko, da od dvajset, trideset ponatisov, zlasti Luthrovih spi-
sov. Tudi tiskarna Johanna Singrienerja na Dunaju je dobro zaslužila s
takimi ponatisi (Lang 2017, 128–49). Tretja novost so bili potujoči knji-
garnarji, mali potujoči trgovci, ki so ponujali svoje brošure in letake na
tržnicah, pred cerkvami, na množičnih shodih ali pa hodili od vrat do
vrat in tako poskrbeli za hitro razširjanje reformacijskega tiska. »Tisk
in reformacija sta nerazdružna celota, in kar označujemo kot kulturni
dosežek reformacije, je v veliki meri sad blagoslovov Gutenbergove iz-
najdbe.« (Weismann 1986, 13)
Weismann ni bil prvi, ki je razvil to tezo tudi ob pogledu na južno-
slovansko reformacijsko literaturo. Zaradi posebne povezanosti med
1 Prof. dr. Feliksu Bistru za bližajoči se 80. rojstni dan.
61
