Page 64 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 64
razprave, študije
vojvodinama Kranjska in Württemberg je spodbuda za preučevanje te
veje reformacije prišla iz Tübingena.2 Omeniti velja tamkajšnjega bibli-
otekarja Christiana Friedricha Schnurrerja (1742–1822) s konca 18. sto-
letja (Schnurrer [1799] 1989), katerega knjižno zbirko je leta 1814 uspel
pridobiti dunajski dvorni bibliotekar Jernej Kopitar (1780–1844) (Lukan
1994, 677–78). Kot lahko vidimo iz izdaje virov, ki jo je leta 1874 prip-
ravil bibliotekar Ivan Konstrenčić, je poleg Tübingena postala središče
zbiranja in raziskovanja te literature tudi Dunajska dvorna biblioteka
(Hüttl-Hubert 2000, 34; 2004, 93–108; 2007, 215). Proti koncu 19. stole-
tja je zaslužen predvsem ljubljanski pastor Theodor Elze (1823–1900), ki
ni le izdal pisem Primoža Trubarja (Elze [1897] 2017), temveč je zložil
še mnogo drugih zidakov slovenske reformacijske zgodovine in sestavil
zbirko Trubarjevih del (Dolinar in Schwarz 2016, 311). Žal pa ni napi-
sal Trubarjeve biografije. Zanjo je šele po drugi svetovni vojni poskrbel
vodja ljubljanske univerzitetne knjižnice Mirko Rupel (1901–1963): prvi
izdaji v Beogradu (1960) je sledila slovenska leta 1962, ki jo je leta 1965 v
nemščino3 prevedel Balduin Saria (1893–1974).
Še med drugo svetovno vojno sta južnoslovanski reformaciji svoj in-
teres posvetila dva kasneje slavna znanstvenika: teolog Ernst Benz (1907–
1978) in zgodovinar Günther Stökl (1916–1998). Benz je raziskoval živ-
ljenje in delo prominentnega eksulanta Hansa Ungnada (1493–1564) in
njegov pomen za reformacijo pri južnih Slovanih ter pri tem razgrnil
»religiozne in jezikovno teološke nagibe prevajanja in tiskanja v južno-
slovanskih jezikih v času reformacije« (Benz [1939] 1949, 141–208). Drugi
je v svoji doktorski disertaciji (Breslau 1940) tematiziral »nemško-slo-
vansko jugovzhodno mejo cesarstva v 16 stoletju«, ki še danes sodi v
referenčno literaturo (Suppan 2002, 163–82, 422–23). Za reformatorja
Slovencev se zanimajo teologi, zgodovinarji, jezikoslovci in kulturologi
kot tudi raziskovalci knjižnega tiska.4
2 O tem izčrpno v delih, ki so jih pripravili Brecht in Ehmer (1984, 417–18), Kluge
(1995), Lorenz, Schindling in Setzler (2011).
3 Rupel 1965. Naj opozorim še na nemški prevod dela Jožeta Javorška Primož Trubar,
ki je primer poljudno pisane biografije z znanstvenimi ambicijami (Javoršek 2011).
4 Najnovejše knjižno delo o Trubarju je Giesemannova analiza njegove teologije (Giese-
mann 2017). [O tem delu pišemo v številki 27 (2018) revije Stati inu obstati, str. 161–88].
62
vojvodinama Kranjska in Württemberg je spodbuda za preučevanje te
veje reformacije prišla iz Tübingena.2 Omeniti velja tamkajšnjega bibli-
otekarja Christiana Friedricha Schnurrerja (1742–1822) s konca 18. sto-
letja (Schnurrer [1799] 1989), katerega knjižno zbirko je leta 1814 uspel
pridobiti dunajski dvorni bibliotekar Jernej Kopitar (1780–1844) (Lukan
1994, 677–78). Kot lahko vidimo iz izdaje virov, ki jo je leta 1874 prip-
ravil bibliotekar Ivan Konstrenčić, je poleg Tübingena postala središče
zbiranja in raziskovanja te literature tudi Dunajska dvorna biblioteka
(Hüttl-Hubert 2000, 34; 2004, 93–108; 2007, 215). Proti koncu 19. stole-
tja je zaslužen predvsem ljubljanski pastor Theodor Elze (1823–1900), ki
ni le izdal pisem Primoža Trubarja (Elze [1897] 2017), temveč je zložil
še mnogo drugih zidakov slovenske reformacijske zgodovine in sestavil
zbirko Trubarjevih del (Dolinar in Schwarz 2016, 311). Žal pa ni napi-
sal Trubarjeve biografije. Zanjo je šele po drugi svetovni vojni poskrbel
vodja ljubljanske univerzitetne knjižnice Mirko Rupel (1901–1963): prvi
izdaji v Beogradu (1960) je sledila slovenska leta 1962, ki jo je leta 1965 v
nemščino3 prevedel Balduin Saria (1893–1974).
Še med drugo svetovno vojno sta južnoslovanski reformaciji svoj in-
teres posvetila dva kasneje slavna znanstvenika: teolog Ernst Benz (1907–
1978) in zgodovinar Günther Stökl (1916–1998). Benz je raziskoval živ-
ljenje in delo prominentnega eksulanta Hansa Ungnada (1493–1564) in
njegov pomen za reformacijo pri južnih Slovanih ter pri tem razgrnil
»religiozne in jezikovno teološke nagibe prevajanja in tiskanja v južno-
slovanskih jezikih v času reformacije« (Benz [1939] 1949, 141–208). Drugi
je v svoji doktorski disertaciji (Breslau 1940) tematiziral »nemško-slo-
vansko jugovzhodno mejo cesarstva v 16 stoletju«, ki še danes sodi v
referenčno literaturo (Suppan 2002, 163–82, 422–23). Za reformatorja
Slovencev se zanimajo teologi, zgodovinarji, jezikoslovci in kulturologi
kot tudi raziskovalci knjižnega tiska.4
2 O tem izčrpno v delih, ki so jih pripravili Brecht in Ehmer (1984, 417–18), Kluge
(1995), Lorenz, Schindling in Setzler (2011).
3 Rupel 1965. Naj opozorim še na nemški prevod dela Jožeta Javorška Primož Trubar,
ki je primer poljudno pisane biografije z znanstvenimi ambicijami (Javoršek 2011).
4 Najnovejše knjižno delo o Trubarju je Giesemannova analiza njegove teologije (Giese-
mann 2017). [O tem delu pišemo v številki 27 (2018) revije Stati inu obstati, str. 161–88].
62
