Page 66 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 66
razprave, študije
memben humanist Pietro Bonomo (1458–1546) (Simoniti 2008, 282–83),
ki je skrbel za Trubarjevo izobrazbo, ga spodbudil k branju Parafraz
Erazma Rotterdemskega (1469–1536) in mu odprl oči za humanistično
misel (Simoniti, 286–88): Sveto pismo bi moralo biti dostopno vsakemu
in zato prevedeno v vsakokratni ljudski jezik. V Trstu se je Trubar sre-
čal s središčno zahtevo humanistov, ki jo je udejanjil v drugi polovici 16.
stoletja – za »svoje« kranjsko ljudstvo, za »moje ljube Slovence« (ki jih je
kot take tudi prvi nagovoril).
Bonomo je Trubarja seznanil z aktualno reformatorsko literaturo, deli
Heinricha Bullingerja (1504–1575), Zwinglijevega naslednika v Zürichu,
in deli Jeana Calvina (1509–1564). Poslal ga je na študij na Dunaj, kjer je
bil vpisan v letni semester 1528. Bil je priča sežigu na grmadi Balthasarja
Hubmaierja (1485–1528), obsojenega na krivoverskem procesu (Rothkegel
2004). Zaradi turške nevarnosti se je vrnil v Trst. Bonomo je poskrbel,
da je Trubar po duhovniškem posvečenju leta 1530 dobil župnijo in vir
dohodkov v Laškem. Leta 1533 je bil poklican za pridigarja v stolnico sv.
Nikolaja v Ljubljani, kjer je srečal reformaciji naklonjene člane kapitlja
(Grdina 2006, 13; Rajšp 2008): stolničnega prošta Leonarda Mertlica, ge-
neralnega vikarja Jurija Dragoliča in Paula Wienerja (1495–1554), ki si je
dopisoval z reformatorji v Nemčiji. Reformatorski krožek, ki so mu pri-
padali tudi pisar deželnih stanov Mathes Klombner, mestni sodnik Vid
Khisel in učitelj Lenart Budina (1500–1573), je bil kmalu opažen in de-
ležen pregona. Trubar se je pravočasno umaknil v Trst, kjer je imel kot
Bonomov tajnik še naprej dostop do reformatorske literature in bil napo-
ten na branje Calvinove Institutio religionis cristianae. Leta 1542 je pos-
tal ljubljanski škof reformaciji naklonjeni Franc Kacijaner (1501–1543), ki
je Trubarja vključil v stolnični kapitelj, kar je bil takrat najvišji cerkveni
položaj, ki ga je bil lahko deležen neplemič. Izbral ga je za osebnega spo-
vednika in mu v oporoki zapustil številne reformatorske spise, med njimi
tudi dela württemberškega reformatorja Johannesa Brenza (1499–1570).
Po porazu protestantov v šmalkaldski vojni 1546 so Habsburžani tudi
v Ljubljani ostreje nastopili proti reformatorskim novostim. Novi škof
Urban Texstor (1491–1558) je poskrbel za zaporni nalog za člane stolnič-
nega kapitlja. Trubar je zopet pravočasno ubežal in odšel najprej k Veitu
64
memben humanist Pietro Bonomo (1458–1546) (Simoniti 2008, 282–83),
ki je skrbel za Trubarjevo izobrazbo, ga spodbudil k branju Parafraz
Erazma Rotterdemskega (1469–1536) in mu odprl oči za humanistično
misel (Simoniti, 286–88): Sveto pismo bi moralo biti dostopno vsakemu
in zato prevedeno v vsakokratni ljudski jezik. V Trstu se je Trubar sre-
čal s središčno zahtevo humanistov, ki jo je udejanjil v drugi polovici 16.
stoletja – za »svoje« kranjsko ljudstvo, za »moje ljube Slovence« (ki jih je
kot take tudi prvi nagovoril).
Bonomo je Trubarja seznanil z aktualno reformatorsko literaturo, deli
Heinricha Bullingerja (1504–1575), Zwinglijevega naslednika v Zürichu,
in deli Jeana Calvina (1509–1564). Poslal ga je na študij na Dunaj, kjer je
bil vpisan v letni semester 1528. Bil je priča sežigu na grmadi Balthasarja
Hubmaierja (1485–1528), obsojenega na krivoverskem procesu (Rothkegel
2004). Zaradi turške nevarnosti se je vrnil v Trst. Bonomo je poskrbel,
da je Trubar po duhovniškem posvečenju leta 1530 dobil župnijo in vir
dohodkov v Laškem. Leta 1533 je bil poklican za pridigarja v stolnico sv.
Nikolaja v Ljubljani, kjer je srečal reformaciji naklonjene člane kapitlja
(Grdina 2006, 13; Rajšp 2008): stolničnega prošta Leonarda Mertlica, ge-
neralnega vikarja Jurija Dragoliča in Paula Wienerja (1495–1554), ki si je
dopisoval z reformatorji v Nemčiji. Reformatorski krožek, ki so mu pri-
padali tudi pisar deželnih stanov Mathes Klombner, mestni sodnik Vid
Khisel in učitelj Lenart Budina (1500–1573), je bil kmalu opažen in de-
ležen pregona. Trubar se je pravočasno umaknil v Trst, kjer je imel kot
Bonomov tajnik še naprej dostop do reformatorske literature in bil napo-
ten na branje Calvinove Institutio religionis cristianae. Leta 1542 je pos-
tal ljubljanski škof reformaciji naklonjeni Franc Kacijaner (1501–1543), ki
je Trubarja vključil v stolnični kapitelj, kar je bil takrat najvišji cerkveni
položaj, ki ga je bil lahko deležen neplemič. Izbral ga je za osebnega spo-
vednika in mu v oporoki zapustil številne reformatorske spise, med njimi
tudi dela württemberškega reformatorja Johannesa Brenza (1499–1570).
Po porazu protestantov v šmalkaldski vojni 1546 so Habsburžani tudi
v Ljubljani ostreje nastopili proti reformatorskim novostim. Novi škof
Urban Texstor (1491–1558) je poskrbel za zaporni nalog za člane stolnič-
nega kapitlja. Trubar je zopet pravočasno ubežal in odšel najprej k Veitu
64
