Page 69 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 69
karl w. schwarz
Notranji Avstriji ter poizkušal Trubarja pridobiti za prevajanje v jezik(e)
južnih Slovanov. Ta se je tega najprej otepal, ker da ne zna biblijskih je-
zikov, hebrejščine in grščine.7 Šele po premisleku in odločitvi, da bi pri
prevajanju izhajali iz obstoječega Luthrovega prevoda, se je pustil prep-
ričati. V tem so ga podprli tudi prijatelji iz Tübingena in Ljubljane. V pis-
mu Bullingerju, datiranem 13. 9. 1555 v Reutlingenu, je zapisal, da mu je
prevajanje Biblije naložila/poverila »celotna Cerkev njegove domovine«
(Elze [1897] 2017, 19; Rajhman 1986, 23). V nemškem predgovoru k prevo-
du Nove zaveze je svojo odločitev in motivacijo podkrepil še s skliceva-
njem na zavezanost vesti: »In ker mi je […] od Boga po posebni milosti
in po Kristusovi volji dano, da znam govoriti slovensko, kot se govori v
deželi Kranjski in sem, kot veste, 17 let v tem jeziku pridigal v več krajih
slovenskih dežel. Tako precej razumem latinsko, nemško in italijansko.
Vse to in moja lastna vest so me prisilili k temu prevajanju.« [Redakcijski
prevod iz nemščine v sodobno slovenščino]Tako se je posvetil prevaja-
nju z veliko vnemo in s skrajno zbranostjo. Leta 1555 je kot prvi preiz-
kus njegovega prevajanja Biblije izšel Evangelij svetega Matevža, prvič
preveden v slovenski jezik (Tübingen: Ulrich Morharts Erben 1555) – ne
več v gotični frakturi, ampak v latinski antiqui. Po umrlem Ulrichu
Morhartu (1495–1554) sta tiskarno podedovala sinova njegove vdove iz
prvega zakona Oswald in Georg Gruppenbach; slednji je skrbel za izda-
janje Trubarjevih del vse do posthumnega tiska prevoda Luthrove Hišne
postile leta 1595 (Hüttl-Hubert 2003, 93). Sredi leta 1557 je bila Nova za-
veza pripravljena za tisk v dveh delih, od katerih je bil obsežnejši prvi
del, Prva polovica Novega testamenta, štirje evangeliji in dejanja aposto-
lov iz izvrstnih in preizkušenih starih in novih latinskih, nemških in ita-
lijanskih prevodov, zdaj prvič pridno prevedena v običajni slovenski jezik
[prevedeno iz nemščine v sodobno slovenščino]. To 860 strani dolgo be-
sedilo je bilo tudi prvo, ki ga je podpisal s svojim imenom. Drugi del s
Pismi apostolov mu je delal večje težave, saj v slovenščini ni mogel najti
ustreznih izrazov za mnoge teološke pojme in si je zato pomagal z nem-
7 Tako piše Trubar v svojem nemškem predgovoru k prvi izdaji prevoda iz Novega
testamenta 1557: glej Sakrausky 1989, 96 f: sledeči citat iz predgovora je prav tam na
str. 104 (tudi Rupel 1965, 78).
67
Notranji Avstriji ter poizkušal Trubarja pridobiti za prevajanje v jezik(e)
južnih Slovanov. Ta se je tega najprej otepal, ker da ne zna biblijskih je-
zikov, hebrejščine in grščine.7 Šele po premisleku in odločitvi, da bi pri
prevajanju izhajali iz obstoječega Luthrovega prevoda, se je pustil prep-
ričati. V tem so ga podprli tudi prijatelji iz Tübingena in Ljubljane. V pis-
mu Bullingerju, datiranem 13. 9. 1555 v Reutlingenu, je zapisal, da mu je
prevajanje Biblije naložila/poverila »celotna Cerkev njegove domovine«
(Elze [1897] 2017, 19; Rajhman 1986, 23). V nemškem predgovoru k prevo-
du Nove zaveze je svojo odločitev in motivacijo podkrepil še s skliceva-
njem na zavezanost vesti: »In ker mi je […] od Boga po posebni milosti
in po Kristusovi volji dano, da znam govoriti slovensko, kot se govori v
deželi Kranjski in sem, kot veste, 17 let v tem jeziku pridigal v več krajih
slovenskih dežel. Tako precej razumem latinsko, nemško in italijansko.
Vse to in moja lastna vest so me prisilili k temu prevajanju.« [Redakcijski
prevod iz nemščine v sodobno slovenščino]Tako se je posvetil prevaja-
nju z veliko vnemo in s skrajno zbranostjo. Leta 1555 je kot prvi preiz-
kus njegovega prevajanja Biblije izšel Evangelij svetega Matevža, prvič
preveden v slovenski jezik (Tübingen: Ulrich Morharts Erben 1555) – ne
več v gotični frakturi, ampak v latinski antiqui. Po umrlem Ulrichu
Morhartu (1495–1554) sta tiskarno podedovala sinova njegove vdove iz
prvega zakona Oswald in Georg Gruppenbach; slednji je skrbel za izda-
janje Trubarjevih del vse do posthumnega tiska prevoda Luthrove Hišne
postile leta 1595 (Hüttl-Hubert 2003, 93). Sredi leta 1557 je bila Nova za-
veza pripravljena za tisk v dveh delih, od katerih je bil obsežnejši prvi
del, Prva polovica Novega testamenta, štirje evangeliji in dejanja aposto-
lov iz izvrstnih in preizkušenih starih in novih latinskih, nemških in ita-
lijanskih prevodov, zdaj prvič pridno prevedena v običajni slovenski jezik
[prevedeno iz nemščine v sodobno slovenščino]. To 860 strani dolgo be-
sedilo je bilo tudi prvo, ki ga je podpisal s svojim imenom. Drugi del s
Pismi apostolov mu je delal večje težave, saj v slovenščini ni mogel najti
ustreznih izrazov za mnoge teološke pojme in si je zato pomagal z nem-
7 Tako piše Trubar v svojem nemškem predgovoru k prvi izdaji prevoda iz Novega
testamenta 1557: glej Sakrausky 1989, 96 f: sledeči citat iz predgovora je prav tam na
str. 104 (tudi Rupel 1965, 78).
67
