Page 32 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 32
razprave, študije
pori, na primer Vlačićev sodobnik Andrija Dudić (Andreas Dudith).
Vlačićeva imatrikulacijska dokumentacija, v kateri se je dosledno pred-
stavljal kot berač, razkriva njegov družbeni položaj. V takšnih okoliš-
činah je bilo še posebej pomembno, da je uporabil eno tipičnih pred-
nosti, ki jih je ponujal peregrinatio academica, namreč: vzpostavljanje
družbenih stikov, omrežij, ki so deloma temeljila na klientelističnih od-
nosih (gl. Irrgang 2002).10 Poznamo več primerov ljudi, ki jih je Vlačić
spoznal na svojem potovanju iz Benetk v Wittenberg in so bili ključne-
ga pomena za vzpostavljanje mreže ljudi, ga finančno podpirali, objav-
ljali njegova besedila ali pa so bili politično vplivni in so se zavzeli zanj
in za cilje, ki jih je predstavljal.
V nasprotju s številnimi drugimi srednjeevropskimi mladeniči v
šestnajstem stoletju, med njimi tudi tistimi, ki so študirali protestant-
sko teologijo in so se po koncu svojega peregrinatio academica vrnili do-
mov ter začeli uveljavljati tisto, česar so se naučili, v domačem okolju,
se Vlačić nikoli ni vrnil v domači Labin. Samo enkrat je skrivaj prišel
nazaj, leta 1563, ko je prodal svojo zemljo. Vrniti se ni mogel, ker so nje-
gova dela prepovedali z rimskim seznamom prepovedanih knjig iz leta
1559, zaradi česar bi tvegal, da ga bo inkvizicija zaprla in morda u smrtila
(Index 1559, F4r). Njegova dela so se uvrstila tudi v naslednji dve izda-
ji seznama v letih 1564 in 1582. Vlačića je to žalostilo in njegova besedi-
la s časom vse bolj pričajo o tem, kako je hrepenel po rojstnem kraju.
Čeprav je bil fizično odsoten, je sledil dogodkom v regiji in si na različ-
ne načine prizadeval, da bi razširil protestantsko reformacijo v beneš
kih in hrvaških deželah.
Eden od doslej neznanih dokumentov potrjuje nekatere podatke, ki
zadevajo začetke Vlačićevega peregrinatio academica. Baldisera Trivisan
(Balthasar Trivisanus), med letoma 1568 in 1570 labinski in plominski žu-
pan (Plomin/Flanona/Fianona), je 19. junija 1569 lastnoročno podpisal
10 Irrgang tudi pokaže, da so bile študijske migracije (vsaj v 15. stoletju) veliko red-
kejše, kot je to njihova mitologizacija predstavljala. Nikoli ni šlo za množične seli-
tve in število ljudi, ki so študirali v različnih krajih, je sploh bilo izjemno majhno.
30
pori, na primer Vlačićev sodobnik Andrija Dudić (Andreas Dudith).
Vlačićeva imatrikulacijska dokumentacija, v kateri se je dosledno pred-
stavljal kot berač, razkriva njegov družbeni položaj. V takšnih okoliš-
činah je bilo še posebej pomembno, da je uporabil eno tipičnih pred-
nosti, ki jih je ponujal peregrinatio academica, namreč: vzpostavljanje
družbenih stikov, omrežij, ki so deloma temeljila na klientelističnih od-
nosih (gl. Irrgang 2002).10 Poznamo več primerov ljudi, ki jih je Vlačić
spoznal na svojem potovanju iz Benetk v Wittenberg in so bili ključne-
ga pomena za vzpostavljanje mreže ljudi, ga finančno podpirali, objav-
ljali njegova besedila ali pa so bili politično vplivni in so se zavzeli zanj
in za cilje, ki jih je predstavljal.
V nasprotju s številnimi drugimi srednjeevropskimi mladeniči v
šestnajstem stoletju, med njimi tudi tistimi, ki so študirali protestant-
sko teologijo in so se po koncu svojega peregrinatio academica vrnili do-
mov ter začeli uveljavljati tisto, česar so se naučili, v domačem okolju,
se Vlačić nikoli ni vrnil v domači Labin. Samo enkrat je skrivaj prišel
nazaj, leta 1563, ko je prodal svojo zemljo. Vrniti se ni mogel, ker so nje-
gova dela prepovedali z rimskim seznamom prepovedanih knjig iz leta
1559, zaradi česar bi tvegal, da ga bo inkvizicija zaprla in morda u smrtila
(Index 1559, F4r). Njegova dela so se uvrstila tudi v naslednji dve izda-
ji seznama v letih 1564 in 1582. Vlačića je to žalostilo in njegova besedi-
la s časom vse bolj pričajo o tem, kako je hrepenel po rojstnem kraju.
Čeprav je bil fizično odsoten, je sledil dogodkom v regiji in si na različ-
ne načine prizadeval, da bi razširil protestantsko reformacijo v beneš
kih in hrvaških deželah.
Eden od doslej neznanih dokumentov potrjuje nekatere podatke, ki
zadevajo začetke Vlačićevega peregrinatio academica. Baldisera Trivisan
(Balthasar Trivisanus), med letoma 1568 in 1570 labinski in plominski žu-
pan (Plomin/Flanona/Fianona), je 19. junija 1569 lastnoročno podpisal
10 Irrgang tudi pokaže, da so bile študijske migracije (vsaj v 15. stoletju) veliko red-
kejše, kot je to njihova mitologizacija predstavljala. Nikoli ni šlo za množične seli-
tve in število ljudi, ki so študirali v različnih krajih, je sploh bilo izjemno majhno.
30
