Page 28 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 28
razprave, študije
njegovim prevodom Nove zaveze iz grščine v latinščino (gl. Ilić 2015).
Vlačić se je tako seznanil s humanističnim poudarjanjem vrnitve k štu-
diju izvirnih virov (ad fontes), ki sta ga predstavljala tako Manuzio, ki
je predvsem zbiral in izdajal klasike, kot njegov učitelj Egnazio. Pozneje
se je vse življenje posvečal učenju klasičnih jezikov ter zbiranju in objav
ljanju antičnih virov.
Med svojim beneškim obdobjem je Vlačić izrazil zanimanje za štu-
dij teologije. Njegov sorodnik, Baldo Lupetino, ki je bil na položaju fran-
čiškanskega provinciala v samostanu San Francesco della Vigna, mu je
skrivaj dal Luthrove spise in mu svetoval, naj se odpravi v Nemčijo, ne
v samostan, če hoče študirati teologijo (Twesten 1844, 38).5 Kmalu se je
mladi Ilirik po treh letih v Benetkah odpravil čez Alpe.
Za Vlačića so bile Benetke kot izhodišče za njegov peregrinatio aca-
demica naravna, celo logična izbira, enako kot za druge, ki so živeli
ob severnem Jadranu pod oblastjo Beneške republike. V Benetkah sta
bila postavljena dva temelja Vlačićeve prihodnosti. Za poznejšo študij-
sko pot je bilo njegovo poglobljeno srečanje s humanistično izobraz-
bo v Benetkah izjemnega pomena. Ker je svojo osnovno humanistič-
no izobrazbo pridobil v Benetkah, lahko rečemo, da njegovo poznejše
zanimanje in dobro znanje klasičnih jezikov ne izvira toliko iz njego-
vih poznejših stikov z Luthrom in Melanchthonom, ampak iz njegove-
ga zgodnjega usposabljanja v šoli Sv. Marka in pod vplivom Manuzijeve
založbe (Aldina).
Vlačićevo bivanje v Benetkah mu je prineslo tudi pomemben pre
obrat v osebnem življenju. Njegova odločitev, da bo študiral protestant-
sko teologijo, in nasvet, naj tega ne počne na kateri od beneških univerz,
na primer v Padovi (ki je bila pod beneškim nadzorom med letoma 1405
in 1797), ampak v Nemčiji, je pomenila, da se je odpravil na pot, s katere
ni bilo vrnitve. Čeprav njegovo izobraževanje dotlej ni bilo neobičajno,
5 Tj. Vlačić (1549) 1844, 38: »[P]ripovedoval mi je, kako je Luther evangeliju vrnil
dostojanstvo, mi pokazal nekaj spisov in svetoval, naj ne hodim v samostan, če že-
lim študirati teologijo, marveč v Nemčijo. Pri priči sem bil skupaj s prijatelji pri
pravljen, in se nekaj tednov za tem odpravil v Nemčijo«. Gl. tudi Kaufmann 2001, 289.
26
njegovim prevodom Nove zaveze iz grščine v latinščino (gl. Ilić 2015).
Vlačić se je tako seznanil s humanističnim poudarjanjem vrnitve k štu-
diju izvirnih virov (ad fontes), ki sta ga predstavljala tako Manuzio, ki
je predvsem zbiral in izdajal klasike, kot njegov učitelj Egnazio. Pozneje
se je vse življenje posvečal učenju klasičnih jezikov ter zbiranju in objav
ljanju antičnih virov.
Med svojim beneškim obdobjem je Vlačić izrazil zanimanje za štu-
dij teologije. Njegov sorodnik, Baldo Lupetino, ki je bil na položaju fran-
čiškanskega provinciala v samostanu San Francesco della Vigna, mu je
skrivaj dal Luthrove spise in mu svetoval, naj se odpravi v Nemčijo, ne
v samostan, če hoče študirati teologijo (Twesten 1844, 38).5 Kmalu se je
mladi Ilirik po treh letih v Benetkah odpravil čez Alpe.
Za Vlačića so bile Benetke kot izhodišče za njegov peregrinatio aca-
demica naravna, celo logična izbira, enako kot za druge, ki so živeli
ob severnem Jadranu pod oblastjo Beneške republike. V Benetkah sta
bila postavljena dva temelja Vlačićeve prihodnosti. Za poznejšo študij-
sko pot je bilo njegovo poglobljeno srečanje s humanistično izobraz-
bo v Benetkah izjemnega pomena. Ker je svojo osnovno humanistič-
no izobrazbo pridobil v Benetkah, lahko rečemo, da njegovo poznejše
zanimanje in dobro znanje klasičnih jezikov ne izvira toliko iz njego-
vih poznejših stikov z Luthrom in Melanchthonom, ampak iz njegove-
ga zgodnjega usposabljanja v šoli Sv. Marka in pod vplivom Manuzijeve
založbe (Aldina).
Vlačićevo bivanje v Benetkah mu je prineslo tudi pomemben pre
obrat v osebnem življenju. Njegova odločitev, da bo študiral protestant-
sko teologijo, in nasvet, naj tega ne počne na kateri od beneških univerz,
na primer v Padovi (ki je bila pod beneškim nadzorom med letoma 1405
in 1797), ampak v Nemčiji, je pomenila, da se je odpravil na pot, s katere
ni bilo vrnitve. Čeprav njegovo izobraževanje dotlej ni bilo neobičajno,
5 Tj. Vlačić (1549) 1844, 38: »[P]ripovedoval mi je, kako je Luther evangeliju vrnil
dostojanstvo, mi pokazal nekaj spisov in svetoval, naj ne hodim v samostan, če že-
lim študirati teologijo, marveč v Nemčijo. Pri priči sem bil skupaj s prijatelji pri
pravljen, in se nekaj tednov za tem odpravil v Nemčijo«. Gl. tudi Kaufmann 2001, 289.
26
