Page 31 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 31
luka ilić
regrinatio. Leta 1544 je dobil mesto predavatelja za hebrejščino na filo-
zofski fakulteti in leto pozneje se je poročil s hčerko pastorja iz okoli-
ce Wittenberga. 25. februarja 1546 je pridobil magistrski naziv, študij je
končal kot najboljši v razredu z devetintridesetimi študenti.
Življenje v Wittenbergu ni pomenilo samo, da je bil fizično oddaljen
od doma, ampak je bil v tudi versko in intelektualno povsem drugač-
nem svetu od Labina. Vlačić doma ni zapustil le telesno: vstopil je tudi
v nov svet misli in vere. Tako na akademski kot osebni ravni se je poča-
si odmikal od domovine in njenih ljudi. Verjetno lahko domnevamo, da
je v Benetkah še vedno imel stik z ljudmi, ki so govorili hrvaško, saj je
znano, da je v mestu živelo veliko ljudi iz Istre in otokov pa tudi z dal-
matinske obale. Ti ljudje, večinoma pomorci in trgovci, so razvili svoje
družbene in kulturne ustanove, že preden je v mesto prišel Vlačić. Ko
pa je potovanje nadaljeval čez Alpe, večinoma ni imel osebnih stikov z
ljudmi iz domovine. Izjema je bil Tübingen, kjer je živel pri Grbcu. V
nasprotju s študenti iz drugih dežel, na primer z Madžari, ki jih je bilo
sredi 16. stoletja v Tübingenu veliko (Tamáska 2008), je bilo študentov
iz Vlačićeve domovine onstran Alp izjemno malo. Zato ni imel tova-
rištva in podporne mreže, ki jo lahko omogoči takšna družba rojakov.
Je pa vseeno ostal v stiku s posamezniki, s katerimi je študiral ali ki jih
je poučeval, kar dokazuje na primer pismo, ki ga je dobil od svojega bi-
všega študenta, Emericusa Zigeriusa (Zigerus/Imre Eszéki Szigeti/Mirko
Ciger) iz Osijeka, in ki ga je objavil, ko je živel v Magdeburgu, skupaj s
sedemstranskim uvodom, ki ga je napisal sam. V pismu je Zigerius opis
oval najnovejša osvajanja otomanskih Turkov v srednji in južni Evropi
in pisal o položaju protestantov, ki so živeli na področjih pod otoman-
sko oblastjo (Zigerius 1549).
Vlačićeva odločitev, da zapusti varno zavetje italijanskega katolištva
in beneškega mestnega življenja, je bila prelomna, navdihnil pa jo je
Baldo Lupetino, a tudi sporočilo, ki je prihajalo iz Wittenberga in dru-
gih središč reformacije.
Vlačić ni bil sin bogatih staršev – v nasprotju s številnimi drugimi
študenti iz srednje in jugovzhodne Evrope, ki so prihajali iz premožnih
družin in so se za študij v tujini odločili ob vsestranski družinski pod-
29
regrinatio. Leta 1544 je dobil mesto predavatelja za hebrejščino na filo-
zofski fakulteti in leto pozneje se je poročil s hčerko pastorja iz okoli-
ce Wittenberga. 25. februarja 1546 je pridobil magistrski naziv, študij je
končal kot najboljši v razredu z devetintridesetimi študenti.
Življenje v Wittenbergu ni pomenilo samo, da je bil fizično oddaljen
od doma, ampak je bil v tudi versko in intelektualno povsem drugač-
nem svetu od Labina. Vlačić doma ni zapustil le telesno: vstopil je tudi
v nov svet misli in vere. Tako na akademski kot osebni ravni se je poča-
si odmikal od domovine in njenih ljudi. Verjetno lahko domnevamo, da
je v Benetkah še vedno imel stik z ljudmi, ki so govorili hrvaško, saj je
znano, da je v mestu živelo veliko ljudi iz Istre in otokov pa tudi z dal-
matinske obale. Ti ljudje, večinoma pomorci in trgovci, so razvili svoje
družbene in kulturne ustanove, že preden je v mesto prišel Vlačić. Ko
pa je potovanje nadaljeval čez Alpe, večinoma ni imel osebnih stikov z
ljudmi iz domovine. Izjema je bil Tübingen, kjer je živel pri Grbcu. V
nasprotju s študenti iz drugih dežel, na primer z Madžari, ki jih je bilo
sredi 16. stoletja v Tübingenu veliko (Tamáska 2008), je bilo študentov
iz Vlačićeve domovine onstran Alp izjemno malo. Zato ni imel tova-
rištva in podporne mreže, ki jo lahko omogoči takšna družba rojakov.
Je pa vseeno ostal v stiku s posamezniki, s katerimi je študiral ali ki jih
je poučeval, kar dokazuje na primer pismo, ki ga je dobil od svojega bi-
všega študenta, Emericusa Zigeriusa (Zigerus/Imre Eszéki Szigeti/Mirko
Ciger) iz Osijeka, in ki ga je objavil, ko je živel v Magdeburgu, skupaj s
sedemstranskim uvodom, ki ga je napisal sam. V pismu je Zigerius opis
oval najnovejša osvajanja otomanskih Turkov v srednji in južni Evropi
in pisal o položaju protestantov, ki so živeli na področjih pod otoman-
sko oblastjo (Zigerius 1549).
Vlačićeva odločitev, da zapusti varno zavetje italijanskega katolištva
in beneškega mestnega življenja, je bila prelomna, navdihnil pa jo je
Baldo Lupetino, a tudi sporočilo, ki je prihajalo iz Wittenberga in dru-
gih središč reformacije.
Vlačić ni bil sin bogatih staršev – v nasprotju s številnimi drugimi
študenti iz srednje in jugovzhodne Evrope, ki so prihajali iz premožnih
družin in so se za študij v tujini odločili ob vsestranski družinski pod-
29
