Page 27 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 27
luka ilić
moji milostni gospodje na prvem prihodnjem deželnem zboru sprejeli za
mojega pomočnika. Ilirik je odjezdil proti Koroški, v samostanih išče sta-
re rokopise, pa bo šel znova v Regensburg k svoji ženi in 7 otrokom. (Tru-
bar [1563] 1986, 154)3
Drugo poročilo, ki potrjuje, da je bil v Sloveniji, prihaja od Matije
Klombnerja, ki je 23. julija 1563 iz Ljubljane o tem pisal Ivanu (Hansu)
Ungnadu.4
Mladi Vlačić je Labin zapustil 1536, ko je imel šestnajst let, in šel štu-
dirat v Benetke. O tem obdobju je doslej najdenih zelo malo dokazil, kar
pomeni, da je to drugo najmanj dokumentirano obdobje Vlačićevega živ-
ljenja. Večina virov, ki govorijo o Vlačićevih izkušnjah v La Serenissima
Republica, prihaja iz njegovih lastnih zapisov: pisem, posvetil in predgo-
vorov, ki so spremljali njegove knjige in v katerih obuja spomine na svo-
je tamkajšnje izkušnje. Iz njih lahko rekonstruiramo naslednje:
Benetke, ki jih je spoznal Vlačić, so bile leta 1536, ko je umrl Erazem
Rotterdamski, že pod močnim vplivom humanizma. V mestu se je celo
razvila njegova posebna veja, tako imenovani beneški humanizem, s ka-
terim so se ukvarjali na Novi akademiji (Accademia Aldina), ki so jo ses-
tavljali učenjaki in kleriki v krogu, ki se je zbiral pri vplivnem založniku
Aldu Manuziu (Aldus Manutius). Giovanni Battista Cipelli, znan tudi
kot Egnazio, je bil med ustanovnimi člani akademije. Bil je viden rene-
sančni humanist in Erazmov prijatelj, z njim pa si je občasno do leta 1534
tudi dopisoval. Egnazio je postal Vlačićev učitelj v Šoli sv. Marka, ko je
mladi Matija začel svoj triletni študij v Benetkah. Pri Eganziu se je Vlačić
seznanil s humanističnimi idejami in z Erazmovim delom, vključno z
3 Tj. Rajhman 1986, 154. Rajhmanov prevod prepisa »Der Jlliricus ist alhie bey
mir 8 tag gewest. Meine genedige herrn auf mein anpringen haben jme 32 thal-
ler v erehrt. Seinem discipulum Sebastianum Khrellium werden meine genedige
h errn im yeczu ndt nechstkhünfftigen lanndtag mir zu einem gefülffen annem-
men. Jlliricus ist auf Kharenndten zuegeritten, suecht in den clössteren alte ge-
schribne buecher. Wirdt sich wiederumben gen Regenspurg zu seinem weyb vnnd
7. khindern erheben.« Navedeno po Rajhman 1986, 153. Hranjeno v: Stuttgart,
Hauptstaatsarchiv, A 63, Büschel 13.
4 Pismo hrani Univerzitetna knjižnica v Tübingenu. Povzetek pisma in izbrane od
lomke lahko najdemo v Kostrenčić 1874, 184–85.
25
moji milostni gospodje na prvem prihodnjem deželnem zboru sprejeli za
mojega pomočnika. Ilirik je odjezdil proti Koroški, v samostanih išče sta-
re rokopise, pa bo šel znova v Regensburg k svoji ženi in 7 otrokom. (Tru-
bar [1563] 1986, 154)3
Drugo poročilo, ki potrjuje, da je bil v Sloveniji, prihaja od Matije
Klombnerja, ki je 23. julija 1563 iz Ljubljane o tem pisal Ivanu (Hansu)
Ungnadu.4
Mladi Vlačić je Labin zapustil 1536, ko je imel šestnajst let, in šel štu-
dirat v Benetke. O tem obdobju je doslej najdenih zelo malo dokazil, kar
pomeni, da je to drugo najmanj dokumentirano obdobje Vlačićevega živ-
ljenja. Večina virov, ki govorijo o Vlačićevih izkušnjah v La Serenissima
Republica, prihaja iz njegovih lastnih zapisov: pisem, posvetil in predgo-
vorov, ki so spremljali njegove knjige in v katerih obuja spomine na svo-
je tamkajšnje izkušnje. Iz njih lahko rekonstruiramo naslednje:
Benetke, ki jih je spoznal Vlačić, so bile leta 1536, ko je umrl Erazem
Rotterdamski, že pod močnim vplivom humanizma. V mestu se je celo
razvila njegova posebna veja, tako imenovani beneški humanizem, s ka-
terim so se ukvarjali na Novi akademiji (Accademia Aldina), ki so jo ses-
tavljali učenjaki in kleriki v krogu, ki se je zbiral pri vplivnem založniku
Aldu Manuziu (Aldus Manutius). Giovanni Battista Cipelli, znan tudi
kot Egnazio, je bil med ustanovnimi člani akademije. Bil je viden rene-
sančni humanist in Erazmov prijatelj, z njim pa si je občasno do leta 1534
tudi dopisoval. Egnazio je postal Vlačićev učitelj v Šoli sv. Marka, ko je
mladi Matija začel svoj triletni študij v Benetkah. Pri Eganziu se je Vlačić
seznanil s humanističnimi idejami in z Erazmovim delom, vključno z
3 Tj. Rajhman 1986, 154. Rajhmanov prevod prepisa »Der Jlliricus ist alhie bey
mir 8 tag gewest. Meine genedige herrn auf mein anpringen haben jme 32 thal-
ler v erehrt. Seinem discipulum Sebastianum Khrellium werden meine genedige
h errn im yeczu ndt nechstkhünfftigen lanndtag mir zu einem gefülffen annem-
men. Jlliricus ist auf Kharenndten zuegeritten, suecht in den clössteren alte ge-
schribne buecher. Wirdt sich wiederumben gen Regenspurg zu seinem weyb vnnd
7. khindern erheben.« Navedeno po Rajhman 1986, 153. Hranjeno v: Stuttgart,
Hauptstaatsarchiv, A 63, Büschel 13.
4 Pismo hrani Univerzitetna knjižnica v Tübingenu. Povzetek pisma in izbrane od
lomke lahko najdemo v Kostrenčić 1874, 184–85.
25
