Page 62 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 62
razprave, študije
bi najhitreje lahko uživali prave sadove. Lahko upamo, da bodo kmalu
odpravljena vsa nasprotja in spori in bo država obogatena s koristnimi in
spretnimi državljani, delno iz tujine in delno iz lastnih dežel, če se le bo pri
vseh izvolitvah in službenih imenovanjih – tako kot brez vsakih zadržkov
že vsakodnevno v vojski – gledalo samo na spretnost in poštenost pre-
tendentov in posebej upoštevalo njihovo krščansko in moralno življenje.
(Frank 1882, 22f)
Tu lahko gotovo mislimo tudi na številne evangeličanske oficirje iz
nemških kneževin v avstrijski vojaški službi.
Vsekakor se je s tem našla argumentacija, ki jo kasneje najdemo v
Tolerančnem patentu in ki je bila uporabljena v prvem kratkem sporo-
čilu za javnost (Kundmachung):
[...] tako, kot se to plodno in brez zadržkov dogaja v vojski, da se ne gle-
da na razlike v religiji, ampak na poštenost in sposobnost pristojnih, pa na
njihov krščanski in moralni način življenja (Frank 1882, 33).
Sporočilo za javnost je sicer napisal Tobias von Gehler (1720–1786),
deklarirani zagovornik tolerance. Državni svetnik in vicekancler dvor-
ne pisarne je bil blizu razsvetljenstva; po izvoru je bil evangeličan, a je
leta 1783 iz kariernih razlogov prestopil v katolicizem.
Cesar je patent podpisal 20. oktobra 1781; za tem je bil v različnih ver-
zijah objavljen v posameznih habsburških deželah. Čeprav je izšel v raz-
ličnih jezikih, doslej ne poznamo slovenske izdaje (Vinkler 2011, 302).11
Imel pa je seveda velik pomen tudi za slovensko prebivalstvo v monar-
hiji, saj je temeljito spremenil državno religijsko politiko.12
Ob preobratu v religijski politiki habsburškega cesarstva s
Tolerančnim patentom pa ne smemo prezreti, da je bila jožefinska tole-
ranca še zelo daleč od verske enakopravnosti. To lahko vidimo ob pre-
povedi javnega prakticiranja vere »akatolikov«. V preambuli patenta
11 Sklicuje se na Sergeja Vilfana, Pravna zgodovina Slovencev (Ljubljana: Slovenska
matica, 1996), 382.
12 Glej Kuzmič 2011, 308, ki se posebej ukvarja s Prekmurjem; tudi Schwarz 2012b
(nemška različica 2012a).
60
bi najhitreje lahko uživali prave sadove. Lahko upamo, da bodo kmalu
odpravljena vsa nasprotja in spori in bo država obogatena s koristnimi in
spretnimi državljani, delno iz tujine in delno iz lastnih dežel, če se le bo pri
vseh izvolitvah in službenih imenovanjih – tako kot brez vsakih zadržkov
že vsakodnevno v vojski – gledalo samo na spretnost in poštenost pre-
tendentov in posebej upoštevalo njihovo krščansko in moralno življenje.
(Frank 1882, 22f)
Tu lahko gotovo mislimo tudi na številne evangeličanske oficirje iz
nemških kneževin v avstrijski vojaški službi.
Vsekakor se je s tem našla argumentacija, ki jo kasneje najdemo v
Tolerančnem patentu in ki je bila uporabljena v prvem kratkem sporo-
čilu za javnost (Kundmachung):
[...] tako, kot se to plodno in brez zadržkov dogaja v vojski, da se ne gle-
da na razlike v religiji, ampak na poštenost in sposobnost pristojnih, pa na
njihov krščanski in moralni način življenja (Frank 1882, 33).
Sporočilo za javnost je sicer napisal Tobias von Gehler (1720–1786),
deklarirani zagovornik tolerance. Državni svetnik in vicekancler dvor-
ne pisarne je bil blizu razsvetljenstva; po izvoru je bil evangeličan, a je
leta 1783 iz kariernih razlogov prestopil v katolicizem.
Cesar je patent podpisal 20. oktobra 1781; za tem je bil v različnih ver-
zijah objavljen v posameznih habsburških deželah. Čeprav je izšel v raz-
ličnih jezikih, doslej ne poznamo slovenske izdaje (Vinkler 2011, 302).11
Imel pa je seveda velik pomen tudi za slovensko prebivalstvo v monar-
hiji, saj je temeljito spremenil državno religijsko politiko.12
Ob preobratu v religijski politiki habsburškega cesarstva s
Tolerančnim patentom pa ne smemo prezreti, da je bila jožefinska tole-
ranca še zelo daleč od verske enakopravnosti. To lahko vidimo ob pre-
povedi javnega prakticiranja vere »akatolikov«. V preambuli patenta
11 Sklicuje se na Sergeja Vilfana, Pravna zgodovina Slovencev (Ljubljana: Slovenska
matica, 1996), 382.
12 Glej Kuzmič 2011, 308, ki se posebej ukvarja s Prekmurjem; tudi Schwarz 2012b
(nemška različica 2012a).
60
