Page 64 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 64
razprave, študije
svojega velikega vzornika in političnega nasprotnika, pruskega kralja
Friderika II.16
Sicer pa se je od Friderika tudi razločno distanciral. Medtem, ko je
Jožef II. še vedno vztrajal pri predstavi katoliške državnosti, najdemo
pri Frideriku II. že začetno obliko moderne verske nevtralnosti. V svo-
jem tako imenovanem Političnem testamentu iz leta 1752 je nedvoumno
pripomnil:
Za politiko je povsem brez pomena, ali je vladar religiozen ali ne. [...]
Mora se le toliko upoštevati množice, da se ne prizadene njihovih religi-
oznih čustev, ne glede na to, katere vere so (Friedrich der Große 1922, 25).
V Političnem testamentu leta 1768 Friderik celo izjavi, »da države nič ne
briga, kateri metafizični nazor tiči v človekovih možganih, dovolj je, da
se obnaša kot dober državljan in patriot« (1922, 194). Tako omejevanje na
zahtevano državljansko držo najdemo sredi 18. stoletja v avstrijski vojski
in leta 1781 v Tolerančnem patentu, toda le v vsebinski, pozitivni obliki.
V vojski do zgodnje tolerance ni prišlo zaradi razsvetljenskih idej-
nih razlogov. Odločilno je bilo vprašanje vojaške udarne moči. Temu so
bila podrejena vsa druga vprašanja, tudi konfesionalna. Religijske raz-
like so bile tolerirane v senci te prioritete, bolje rečeno, zaradi nje se je
gledalo preko njih.
Še leta 1780 – eno leto pred Tolerančnim patentom – je bil kaznovan
desetar, ki mu je bilo luteranstvo očitno blizu, ker ni bil dovolj priza-
deven pri aretaciji nekega luteranskega duhovnika. Premeščen je bil na
Ogrsko, dvorni vojni svet pa je poskrbel za katoliško vzgojo njegovih pe-
tih otrok (Tepperberg 1996, 133).
Poleg omenjene prioritete se je pazilo tudi na to, da bi se izognili kon-
fliktom, kot priča Ureditev za celotno cesarsko kraljevo pehoto (Reglement
für die sämmentlich Kaiserlich-Königliche Infanterie) iz leta 1769. Z dvor-
nim dekretom 28. avgusta 1781 se je prepovedalo vsako prisilo v religij-
skih zadevah, »dokler se zmotno verujoči prebivalci dežel obnašajo mir-
no in miroljubno« (Handbuch 1785, 421).17
16 Za zgodovino misli o toleranci glej Schwarz, 1985.
17 Dvorni dekret z dne 28. 8. 1781 (Handbuch 1785, 421–22).
62
svojega velikega vzornika in političnega nasprotnika, pruskega kralja
Friderika II.16
Sicer pa se je od Friderika tudi razločno distanciral. Medtem, ko je
Jožef II. še vedno vztrajal pri predstavi katoliške državnosti, najdemo
pri Frideriku II. že začetno obliko moderne verske nevtralnosti. V svo-
jem tako imenovanem Političnem testamentu iz leta 1752 je nedvoumno
pripomnil:
Za politiko je povsem brez pomena, ali je vladar religiozen ali ne. [...]
Mora se le toliko upoštevati množice, da se ne prizadene njihovih religi-
oznih čustev, ne glede na to, katere vere so (Friedrich der Große 1922, 25).
V Političnem testamentu leta 1768 Friderik celo izjavi, »da države nič ne
briga, kateri metafizični nazor tiči v človekovih možganih, dovolj je, da
se obnaša kot dober državljan in patriot« (1922, 194). Tako omejevanje na
zahtevano državljansko držo najdemo sredi 18. stoletja v avstrijski vojski
in leta 1781 v Tolerančnem patentu, toda le v vsebinski, pozitivni obliki.
V vojski do zgodnje tolerance ni prišlo zaradi razsvetljenskih idej-
nih razlogov. Odločilno je bilo vprašanje vojaške udarne moči. Temu so
bila podrejena vsa druga vprašanja, tudi konfesionalna. Religijske raz-
like so bile tolerirane v senci te prioritete, bolje rečeno, zaradi nje se je
gledalo preko njih.
Še leta 1780 – eno leto pred Tolerančnim patentom – je bil kaznovan
desetar, ki mu je bilo luteranstvo očitno blizu, ker ni bil dovolj priza-
deven pri aretaciji nekega luteranskega duhovnika. Premeščen je bil na
Ogrsko, dvorni vojni svet pa je poskrbel za katoliško vzgojo njegovih pe-
tih otrok (Tepperberg 1996, 133).
Poleg omenjene prioritete se je pazilo tudi na to, da bi se izognili kon-
fliktom, kot priča Ureditev za celotno cesarsko kraljevo pehoto (Reglement
für die sämmentlich Kaiserlich-Königliche Infanterie) iz leta 1769. Z dvor-
nim dekretom 28. avgusta 1781 se je prepovedalo vsako prisilo v religij-
skih zadevah, »dokler se zmotno verujoči prebivalci dežel obnašajo mir-
no in miroljubno« (Handbuch 1785, 421).17
16 Za zgodovino misli o toleranci glej Schwarz, 1985.
17 Dvorni dekret z dne 28. 8. 1781 (Handbuch 1785, 421–22).
62
