Page 101 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 101
milena mileva blažić
porekla, je zagovarjal meščanske poglede na svet, ki so bili sprejeti kot
pravilo za zahodno kulturo.
Andersen se je poistovetil z likom Aladina iz zbirke arabskih pra-
vljic Tisoč in ena noč. Želel je dokazati, da je genij, kot na primer Homer,
Dante, Goethe in Shakespeare, kljub skromnemu poreklu in videzu (bil
je namreč polpismen do 21. leta). Osrednji motiv vseh njegovih pravljic
je Orfejev motiv, ki ponazarja, da je mogoče s pomočjo umetnosti pre-
magati smrt.
Andersen in Kierkegaard
Razmerje med slavnima danskima osebnostma, filozofom Sørenom
Kierkegaardom in pravljičarjem Andersenom, je predmet številnih raz-
prav (Bøggild 2006) in presega namen pričujočega članka. Potrebno je
omeniti, da je vpliv filozofije na pravljice, ki ob času svojega nastajanja
niso bile namenjene otrokom, nadvse zanimiv. Na primer, Goethejeva
pravljica Zelena kača in prelepa Liljana (1795), aplikacija Heglove dia-
lektike gospodarja in hlapca na Andersenove pravljice,1 predvsem pa
Hegel in pravljice O. Wilda (O'Keefe 2017) bodo predmet nadaljnjih
člankov, zato jih tu le omenjamo. Še danes imajo Danci dvoumen od-
nos do Andersena, saj cenijo njegovo delo, razprave o njegovi osebno-
sti pa so tudi predmet znanstvenega preučevanja. Kierkegaard je leta
1838 napisal članek Iz pisne zapuščine še žive osebe (Kierkeegard [1838]
1962), v katerem je kritiziral Andersenova dela. Kierkegaard je menil,
da je pisatelj brez idej, da ne razlikuje med seboj in svojimi junaki, ker
je vsem skupno nezadovoljstvo s svetom. Očital mu je, da se ne bori,
zato uporabi analogijo in navede, da so pravi geniji kot ogenj, ki jim je
veter izziv, in ne sveče, ki jih ugasne vsak veter. Kierkegaard Andersenu
očita, da je njegov vsevedni pripovedovalec manipulativen, da nima fi-
lozofije življenja (višje ideje), ki bi življenje in delo junaka povezala v
smiselno celoto.
1 Andersen v svoji avtobiografiji ([1847] 2002, 50) omenja, da je bral Heglovo
Zgodovino filozofije.
99
porekla, je zagovarjal meščanske poglede na svet, ki so bili sprejeti kot
pravilo za zahodno kulturo.
Andersen se je poistovetil z likom Aladina iz zbirke arabskih pra-
vljic Tisoč in ena noč. Želel je dokazati, da je genij, kot na primer Homer,
Dante, Goethe in Shakespeare, kljub skromnemu poreklu in videzu (bil
je namreč polpismen do 21. leta). Osrednji motiv vseh njegovih pravljic
je Orfejev motiv, ki ponazarja, da je mogoče s pomočjo umetnosti pre-
magati smrt.
Andersen in Kierkegaard
Razmerje med slavnima danskima osebnostma, filozofom Sørenom
Kierkegaardom in pravljičarjem Andersenom, je predmet številnih raz-
prav (Bøggild 2006) in presega namen pričujočega članka. Potrebno je
omeniti, da je vpliv filozofije na pravljice, ki ob času svojega nastajanja
niso bile namenjene otrokom, nadvse zanimiv. Na primer, Goethejeva
pravljica Zelena kača in prelepa Liljana (1795), aplikacija Heglove dia-
lektike gospodarja in hlapca na Andersenove pravljice,1 predvsem pa
Hegel in pravljice O. Wilda (O'Keefe 2017) bodo predmet nadaljnjih
člankov, zato jih tu le omenjamo. Še danes imajo Danci dvoumen od-
nos do Andersena, saj cenijo njegovo delo, razprave o njegovi osebno-
sti pa so tudi predmet znanstvenega preučevanja. Kierkegaard je leta
1838 napisal članek Iz pisne zapuščine še žive osebe (Kierkeegard [1838]
1962), v katerem je kritiziral Andersenova dela. Kierkegaard je menil,
da je pisatelj brez idej, da ne razlikuje med seboj in svojimi junaki, ker
je vsem skupno nezadovoljstvo s svetom. Očital mu je, da se ne bori,
zato uporabi analogijo in navede, da so pravi geniji kot ogenj, ki jim je
veter izziv, in ne sveče, ki jih ugasne vsak veter. Kierkegaard Andersenu
očita, da je njegov vsevedni pripovedovalec manipulativen, da nima fi-
lozofije življenja (višje ideje), ki bi življenje in delo junaka povezala v
smiselno celoto.
1 Andersen v svoji avtobiografiji ([1847] 2002, 50) omenja, da je bral Heglovo
Zgodovino filozofije.
99
