Page 30 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 30
razprave, študije
mer nas obvešča škof Hren.58 Dimitz (1875, 195) pravi: »Vsi so pripadali
meščanstvu, kajti plemstvo se je zaradi svežega spomina na versko-ko-
munističen (sic!) program kmečkega upora [1525] rajši zadržalo javne-
ga izražanja pripadnosti novi veri.« Pravi torej, da je plemstvo v tej dobi
simpatiziralo in kriptično že gojilo novi credo, vendar te trditve ne pod-
krepi z viri. Sosledje strogih prepovedi in določil kazni (Dimitz 1875,
196–7; Grafenauer 1979, 269) skozi zgodnja trideseta leta, ko je Trubar
v Ljubljani pridigal proti romanjem in gradnji novih cerkva, posredno
priča, da je recepcija (Štuhec 2009, 40–41) idej reformacije že stekla.
Protestante ali odkrite simpatizerje je bilo tedaj najti v vrstah visoke du-
hovščine ljubljanske škofije, med deželnimi uradniki in meščanstvom.
O morebitni pripadnosti plemstva, svobodnega pri izbiri vere, izkazova-
nju podpore in imenovanju duhovnikov na svoje patronate, v teh zgod
njih letih pa viri še molčijo. Decembra 1541, ko je bil Trubar že v ekzilu,
so kranjski poslanci skupaj z ostalim plemstvom spodnjeavstrijskih de-
žel v Pragi prosili kralja Ferdinanda za svobodo veroizpovedi, kar pri-
ča, da je nekakšen del kranjske plemiške korporacije bil protestantski
(Dimitz 1875, 207–9; Grafenauer 1979, 288–90), dobrih pet let pozne-
je pa so kranjski stanovi že zahtevali obhajilo pod obema podobama.
Poznani incident iz Novega mesta, uboj frančiškanskega meniha leta
1548, se vsekakor zdi kot dejanje plemiške drznosti; nenazadnje bi te-
daj izven deželne prestolnice, še posebno v Marki, protestantskega meš
čanstva našli zelo malo, če sploh. V političnem, cerkvenem in, kar je v
16. stoletju še posebno pomembno, informacijskem vozlišču dežele so
ob uradništvu, duhovščini in meščanih jasno tudi plemiči prišli v stik
z reformacijo. Tedaj, torej v dvajsetih, tridesetih ali štiridesetih letih sta
bila pripadnost reformaciji in sprejetje nove vere pri plemičih vsekakor
posledica osebnih parametrov (Štuhec 2009, 41). In Črnomaljski? Ali je
bil med temi zgodnjimi protestantskimi plemiči tudi Krištof iz stare in
ugledne rodbine baronov Črnomaljskih, tedaj star že čez trideset let, ki
se je kot deželni poverjenik, kot stranka v vrsti pravd pred ograjnim so-
58 Elze 1863, 1; Dimitz (1875, 195, op. 3) podaja besede Tomaža Hrena o Klombnerju,
ki je bil med Primi haeresis Lutheranae in Carniolia authores ex Laicis itd. Glej tudi
Grafenauer 1979, 269.
28
mer nas obvešča škof Hren.58 Dimitz (1875, 195) pravi: »Vsi so pripadali
meščanstvu, kajti plemstvo se je zaradi svežega spomina na versko-ko-
munističen (sic!) program kmečkega upora [1525] rajši zadržalo javne-
ga izražanja pripadnosti novi veri.« Pravi torej, da je plemstvo v tej dobi
simpatiziralo in kriptično že gojilo novi credo, vendar te trditve ne pod-
krepi z viri. Sosledje strogih prepovedi in določil kazni (Dimitz 1875,
196–7; Grafenauer 1979, 269) skozi zgodnja trideseta leta, ko je Trubar
v Ljubljani pridigal proti romanjem in gradnji novih cerkva, posredno
priča, da je recepcija (Štuhec 2009, 40–41) idej reformacije že stekla.
Protestante ali odkrite simpatizerje je bilo tedaj najti v vrstah visoke du-
hovščine ljubljanske škofije, med deželnimi uradniki in meščanstvom.
O morebitni pripadnosti plemstva, svobodnega pri izbiri vere, izkazova-
nju podpore in imenovanju duhovnikov na svoje patronate, v teh zgod
njih letih pa viri še molčijo. Decembra 1541, ko je bil Trubar že v ekzilu,
so kranjski poslanci skupaj z ostalim plemstvom spodnjeavstrijskih de-
žel v Pragi prosili kralja Ferdinanda za svobodo veroizpovedi, kar pri-
ča, da je nekakšen del kranjske plemiške korporacije bil protestantski
(Dimitz 1875, 207–9; Grafenauer 1979, 288–90), dobrih pet let pozne-
je pa so kranjski stanovi že zahtevali obhajilo pod obema podobama.
Poznani incident iz Novega mesta, uboj frančiškanskega meniha leta
1548, se vsekakor zdi kot dejanje plemiške drznosti; nenazadnje bi te-
daj izven deželne prestolnice, še posebno v Marki, protestantskega meš
čanstva našli zelo malo, če sploh. V političnem, cerkvenem in, kar je v
16. stoletju še posebno pomembno, informacijskem vozlišču dežele so
ob uradništvu, duhovščini in meščanih jasno tudi plemiči prišli v stik
z reformacijo. Tedaj, torej v dvajsetih, tridesetih ali štiridesetih letih sta
bila pripadnost reformaciji in sprejetje nove vere pri plemičih vsekakor
posledica osebnih parametrov (Štuhec 2009, 41). In Črnomaljski? Ali je
bil med temi zgodnjimi protestantskimi plemiči tudi Krištof iz stare in
ugledne rodbine baronov Črnomaljskih, tedaj star že čez trideset let, ki
se je kot deželni poverjenik, kot stranka v vrsti pravd pred ograjnim so-
58 Elze 1863, 1; Dimitz (1875, 195, op. 3) podaja besede Tomaža Hrena o Klombnerju,
ki je bil med Primi haeresis Lutheranae in Carniolia authores ex Laicis itd. Glej tudi
Grafenauer 1979, 269.
28
