Page 49 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 49
Ľubomír Batka
Duh: »Svetega Duha ni mogoče najti tako prisotnega in dejavnega nik-
jer drugje, kot v njegovih lastnih svetih pismih, ki jih je napisal« (WA
7: 97.2–3). To pomeni, da je razum pri razlagi Svetega pisma potreben in
koristen, nikoli pa ne more biti gospodar na Svetim pismom. Tudi Sveti
Duh uporablja jezik in logiko, ima pa svojo slovnico (suam grammati-
cam) (WA 39.II: 104.24; WA 10.1.1: 181.7–14; Bayer 1994, 123–26). Da razu-
memo Sveto pismo, ni dovolj, da se naučimo slovnico zapisanega besedila
(litera). Enako pomembno je poznati jezik Svetega Duha, torej razume-
ti razlago bibličnih odlomkov: razumeti Besedo v besedah ali pa črke v
Duhu. Ampak tudi po tistem, ko se teolog nauči razumeti Sveto pismo z
vidika slovnice in teologije, še vedno potrebuje pomoč Duha, da bi lah-
ko spoznano vsebino povedal na preprost in sodoben način, tako da bi
jo ljudje jasno in zagotovo razumeli (Hinlicky 2007, 146). V Operationes
(1519) se je Luther izrazil, da »beseda mora slediti stvari in črka duhu«
(WA 5: 634.15–16).
Če bi povedano strnili, iz tega izhaja, da je teološki način obrav-
navanje Svetega pisma njegova razlaga. Evangeličanski način obravna-
ve Svetega pisma je osredotočanje pri razlagi na Kristusa. Z današnje-
ga vidika bi lahko rekli, da je v ozadju debate o zgodovinskem Jezusu
in Kristusu vere podobno vprašanje. Brez zgodovinskega Jezusa ne bi
bilo Nove zaveze in brez vere v Božjega Kristusa ne bi bilo novozavezne-
ga kanona. To zgodnjekrščansko osredotočenost na eno osebo je mo-
goče zaznati tudi v Luthrovem eksegetičnem principu: kaj se ukvarja
s Kristusom (was Christum treibet). Najdemo ga v Luthrovem predgo-
voru k epistolam apostolov Jakoba in Juda: »Resnični preizkusni ka-
men za vrednotenje vseh knjig je iskanje odgovora, ali se ukvarjajo s
Kristusom, ali ne.« (WA DB 7: 384.3–6) Začetke tega načina bi lahko naš-
li že v Dictata (1513–1515). Luther je v prispodobah razbijal »debelo lupi-
no besedil« tako, da jih je »kot skalo metal v Kristusa«, da bi tako prišel
do najslajšega jedra (WA 3: 12.32–35; Ebeling 1991, 281). Kristus kot av-
vedzte, že nijaké proroctvo v Písme nepripúšťa súkromný výklad.« Očitno to-
rej je, da besedo »súkromný (zaseben)« lahko razumemo v kontekstu odločitve
Tridentskega koncila, ki brez soglasja cerkvenega učiteljstva odklanja neavtorizi-
rano razlago Pisma.
47
Duh: »Svetega Duha ni mogoče najti tako prisotnega in dejavnega nik-
jer drugje, kot v njegovih lastnih svetih pismih, ki jih je napisal« (WA
7: 97.2–3). To pomeni, da je razum pri razlagi Svetega pisma potreben in
koristen, nikoli pa ne more biti gospodar na Svetim pismom. Tudi Sveti
Duh uporablja jezik in logiko, ima pa svojo slovnico (suam grammati-
cam) (WA 39.II: 104.24; WA 10.1.1: 181.7–14; Bayer 1994, 123–26). Da razu-
memo Sveto pismo, ni dovolj, da se naučimo slovnico zapisanega besedila
(litera). Enako pomembno je poznati jezik Svetega Duha, torej razume-
ti razlago bibličnih odlomkov: razumeti Besedo v besedah ali pa črke v
Duhu. Ampak tudi po tistem, ko se teolog nauči razumeti Sveto pismo z
vidika slovnice in teologije, še vedno potrebuje pomoč Duha, da bi lah-
ko spoznano vsebino povedal na preprost in sodoben način, tako da bi
jo ljudje jasno in zagotovo razumeli (Hinlicky 2007, 146). V Operationes
(1519) se je Luther izrazil, da »beseda mora slediti stvari in črka duhu«
(WA 5: 634.15–16).
Če bi povedano strnili, iz tega izhaja, da je teološki način obrav-
navanje Svetega pisma njegova razlaga. Evangeličanski način obravna-
ve Svetega pisma je osredotočanje pri razlagi na Kristusa. Z današnje-
ga vidika bi lahko rekli, da je v ozadju debate o zgodovinskem Jezusu
in Kristusu vere podobno vprašanje. Brez zgodovinskega Jezusa ne bi
bilo Nove zaveze in brez vere v Božjega Kristusa ne bi bilo novozavezne-
ga kanona. To zgodnjekrščansko osredotočenost na eno osebo je mo-
goče zaznati tudi v Luthrovem eksegetičnem principu: kaj se ukvarja
s Kristusom (was Christum treibet). Najdemo ga v Luthrovem predgo-
voru k epistolam apostolov Jakoba in Juda: »Resnični preizkusni ka-
men za vrednotenje vseh knjig je iskanje odgovora, ali se ukvarjajo s
Kristusom, ali ne.« (WA DB 7: 384.3–6) Začetke tega načina bi lahko naš-
li že v Dictata (1513–1515). Luther je v prispodobah razbijal »debelo lupi-
no besedil« tako, da jih je »kot skalo metal v Kristusa«, da bi tako prišel
do najslajšega jedra (WA 3: 12.32–35; Ebeling 1991, 281). Kristus kot av-
vedzte, že nijaké proroctvo v Písme nepripúšťa súkromný výklad.« Očitno to-
rej je, da besedo »súkromný (zaseben)« lahko razumemo v kontekstu odločitve
Tridentskega koncila, ki brez soglasja cerkvenega učiteljstva odklanja neavtorizi-
rano razlago Pisma.
47
