Page 95 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 95
jonatan vinkler
polemiziranje v prvi vrsti z Lindnerjevim delom, pri čemer Komenský
kot primarna snov stopa v ozadje, v prvi plan pa se prebija vprašanje:
Kaj naj počne moderna šola? Naj vzgaja »državljane nebes«, kot je že-
lel z evokacijo Didactice magne poudariti Mahnič, ali pa naj upošteva
Lindnerjev pedagoški nazor, ki si ga je izoblikoval pod vplivom nemške-
ga filozofa, psihologa in pedagoga Johanna Friedricha Herbarta (1776–
1841), da je šola s svojimi pedagoškimi pristopi orodje za izboljševanje
tostranskega življenja – družbe.
Spoprijem med Mahničem in slovenskimi šolniki o Lindnerjevi
pedagogiki ter njeni recepciji med Slovenci v letu Komenskega ni bil
popolna novost, temveč je imel brado že iz leta 1890, Komenský pa je
dve leti kasneje bojevitemu goriškemu teologu, kot se zdi, služil pred-
vsem kot priročno strelivo za nek drugo, znatno pomenljivejše idejno
razčiščevanje.
Toda o sporu o »Lindnerjevem krščanstvu«, njegovem ideariju,
imaginariju in pedagogiki na obeh straneh – Mahničevi in liberal-
nih šolnikov okoli Popotnika –, zlasti pa o zavojih, vijugah, stranpo-
teh in mrtvih rokavih, ki so recepcijo češkega učenjaka zaznamovali
v stoletju skrajnosti, poglavitno v slabega pol stoletja poklicnih inže-
nirjev duš in ustvarjalcev »novega človeka« (1945–1991), ter odmevajo
celo v najsodobnejši slovenski recepciji Komenskega, more beseda teči
v nadaljevanju pričujoče razprave v kateri od prihodnjih številk priču-
joče revije.
viri in literatura
Viri
Koniáš, Matěj Antonín. 1729. Clavis haeresim claudens et aperiens – Klíč ka-
cířské bludy k rozeznávání otvírající, k vykořenění zamykající. Hradec
Králové: v Wáclawa Jana Tybély. http://www.digitalniknihovna.cz/mzk/uuid/
uuid:60827d7a-04d0-48ca-8a5a-eeac60569a6d
Jesenko, Dragotin. 1892. »Slava Komenskemu.« Učiteljski tovariš XXXII: 114.
Mahnič, Anton. 1892a. »Internacijonalna slavnost Jana Amosa Komenskega.« Rimski
katolik IV (2): 65–78.
– – –. 1892b. »Bodi luč! – slaviteljem Komenskega!« Rimski katolik IV (3): 136–47.
93
polemiziranje v prvi vrsti z Lindnerjevim delom, pri čemer Komenský
kot primarna snov stopa v ozadje, v prvi plan pa se prebija vprašanje:
Kaj naj počne moderna šola? Naj vzgaja »državljane nebes«, kot je že-
lel z evokacijo Didactice magne poudariti Mahnič, ali pa naj upošteva
Lindnerjev pedagoški nazor, ki si ga je izoblikoval pod vplivom nemške-
ga filozofa, psihologa in pedagoga Johanna Friedricha Herbarta (1776–
1841), da je šola s svojimi pedagoškimi pristopi orodje za izboljševanje
tostranskega življenja – družbe.
Spoprijem med Mahničem in slovenskimi šolniki o Lindnerjevi
pedagogiki ter njeni recepciji med Slovenci v letu Komenskega ni bil
popolna novost, temveč je imel brado že iz leta 1890, Komenský pa je
dve leti kasneje bojevitemu goriškemu teologu, kot se zdi, služil pred-
vsem kot priročno strelivo za nek drugo, znatno pomenljivejše idejno
razčiščevanje.
Toda o sporu o »Lindnerjevem krščanstvu«, njegovem ideariju,
imaginariju in pedagogiki na obeh straneh – Mahničevi in liberal-
nih šolnikov okoli Popotnika –, zlasti pa o zavojih, vijugah, stranpo-
teh in mrtvih rokavih, ki so recepcijo češkega učenjaka zaznamovali
v stoletju skrajnosti, poglavitno v slabega pol stoletja poklicnih inže-
nirjev duš in ustvarjalcev »novega človeka« (1945–1991), ter odmevajo
celo v najsodobnejši slovenski recepciji Komenskega, more beseda teči
v nadaljevanju pričujoče razprave v kateri od prihodnjih številk priču-
joče revije.
viri in literatura
Viri
Koniáš, Matěj Antonín. 1729. Clavis haeresim claudens et aperiens – Klíč ka-
cířské bludy k rozeznávání otvírající, k vykořenění zamykající. Hradec
Králové: v Wáclawa Jana Tybély. http://www.digitalniknihovna.cz/mzk/uuid/
uuid:60827d7a-04d0-48ca-8a5a-eeac60569a6d
Jesenko, Dragotin. 1892. »Slava Komenskemu.« Učiteljski tovariš XXXII: 114.
Mahnič, Anton. 1892a. »Internacijonalna slavnost Jana Amosa Komenskega.« Rimski
katolik IV (2): 65–78.
– – –. 1892b. »Bodi luč! – slaviteljem Komenskega!« Rimski katolik IV (3): 136–47.
93
