Page 124 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 124
študijski večeri
Abrahamsson 2011, 14), da bi poskusil izslediti že skoraj izbrisane sle-
di zgodovinske stvarnosti, ki se skriva za prihodom krščanstva. Hotel
se je dokopati do resnice ter z nje postrgati plasti dokazljivih posegov in
izkrivljanj ter napačnih teoloških interpretacij.
Za svoje raziskave o zgodovini religije je začel zbirati gradivo že leta
1908, poleti 1914 pa je prebral eno od del, ki so najbolj vplivala na njegova
razmišljanja v Jahvejevem ognju; to je bila knjiga Staroarabski kult Lune
in mojzesovsko izročilo (Die altarabische Mondreligion und die mosaische
Überlieferung, 1904), ki jo je v nemščini spisal danski zgodovinar religi-
je Ditlef Nielsen. Drug pomemben vir, ki ga Söderberg izčrpno navaja
in mestoma z njim tudi polemizira, je knjiga Huga Gressmanna Mojzes
in njegov čas: komentar k sagam o Mojzesu (Mose und seine Zeit. Ein
Kommentar zu den Mosesagen, 1913). Po mnenju Svena Lagerstedta, raz-
iskovalca, ki se je pred Danielom Abrahamssonom najizčrpneje posve-
til Jahvejevemu ognju, se je Söderberg v svojem religioznozgodovinskem
prvencu lotil starozavezne tematike kot priprave na načrtovani študiji o
Novi zavezi. V njiju je namreč nameraval spregovoriti o Jezusu, to pa je
bila za krščansko, natančneje protestantsko, švedsko okolje še občutlji-
vejša tema (Holmbäck 1983, 134).
Kot delo, s katerim se je Söderberg odvrnil iz leposlovnih vod v stro-
kovne, ima Jahvejev ogenj še očitne leposlovne primesi. Sestavljen je iz
treh delov. Prvi, brez naslova, je svojevrstna parafraza in lepljenka od-
lomkov iz Druge Mojzesove knjige, ki jih pripovedovalec »popravi« tako,
da ustrezajo njegovi rekonstrukciji dejanskega poteka dogodkov. Pri tem
skrbno pazi na slog in jezikovni register, saj tudi na mestih, ki jih do-
piše sam ali spremeni, vešče uporablja svetopisemski jezik. V drugem
delu, Marklov zagovor (Markels försvar), izvemo, da naj bi bila dolga
pripoved v prvem delu delo novinarja Markla, razmišljujočega, proni-
cljivega in ironičnega lika iz več Söderbergovih leposlovnih del, deni-
mo iz romanov Doktor Glas in Resna igra ter iz kratkoprozne zbirke
Vinjete (Historietter, 1898). Ko Markel dokonča ta plod prostih uric, po-
vabi na obisk dva stara prijatelja, prav tako lika iz Söderbergovega le-
poslovnega opusa: revizorja Martina Bircka, naslovnega junaka roma-
na Mladost Martina Bircka (Martin Bircks ungdom, 1901), in zdravnika
358
Abrahamsson 2011, 14), da bi poskusil izslediti že skoraj izbrisane sle-
di zgodovinske stvarnosti, ki se skriva za prihodom krščanstva. Hotel
se je dokopati do resnice ter z nje postrgati plasti dokazljivih posegov in
izkrivljanj ter napačnih teoloških interpretacij.
Za svoje raziskave o zgodovini religije je začel zbirati gradivo že leta
1908, poleti 1914 pa je prebral eno od del, ki so najbolj vplivala na njegova
razmišljanja v Jahvejevem ognju; to je bila knjiga Staroarabski kult Lune
in mojzesovsko izročilo (Die altarabische Mondreligion und die mosaische
Überlieferung, 1904), ki jo je v nemščini spisal danski zgodovinar religi-
je Ditlef Nielsen. Drug pomemben vir, ki ga Söderberg izčrpno navaja
in mestoma z njim tudi polemizira, je knjiga Huga Gressmanna Mojzes
in njegov čas: komentar k sagam o Mojzesu (Mose und seine Zeit. Ein
Kommentar zu den Mosesagen, 1913). Po mnenju Svena Lagerstedta, raz-
iskovalca, ki se je pred Danielom Abrahamssonom najizčrpneje posve-
til Jahvejevemu ognju, se je Söderberg v svojem religioznozgodovinskem
prvencu lotil starozavezne tematike kot priprave na načrtovani študiji o
Novi zavezi. V njiju je namreč nameraval spregovoriti o Jezusu, to pa je
bila za krščansko, natančneje protestantsko, švedsko okolje še občutlji-
vejša tema (Holmbäck 1983, 134).
Kot delo, s katerim se je Söderberg odvrnil iz leposlovnih vod v stro-
kovne, ima Jahvejev ogenj še očitne leposlovne primesi. Sestavljen je iz
treh delov. Prvi, brez naslova, je svojevrstna parafraza in lepljenka od-
lomkov iz Druge Mojzesove knjige, ki jih pripovedovalec »popravi« tako,
da ustrezajo njegovi rekonstrukciji dejanskega poteka dogodkov. Pri tem
skrbno pazi na slog in jezikovni register, saj tudi na mestih, ki jih do-
piše sam ali spremeni, vešče uporablja svetopisemski jezik. V drugem
delu, Marklov zagovor (Markels försvar), izvemo, da naj bi bila dolga
pripoved v prvem delu delo novinarja Markla, razmišljujočega, proni-
cljivega in ironičnega lika iz več Söderbergovih leposlovnih del, deni-
mo iz romanov Doktor Glas in Resna igra ter iz kratkoprozne zbirke
Vinjete (Historietter, 1898). Ko Markel dokonča ta plod prostih uric, po-
vabi na obisk dva stara prijatelja, prav tako lika iz Söderbergovega le-
poslovnega opusa: revizorja Martina Bircka, naslovnega junaka roma-
na Mladost Martina Bircka (Martin Bircks ungdom, 1901), in zdravnika
358
