Page 127 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 127
nada grošelj
29 In ko je Mojzes šel s Sinajske gore – obe plošči pričevanja sta bili
v Mojzesovi roki, ko je šel z gore –, Mojzes ni vedel, da koža njegovega
obraza žari zaradi pogovora z njim [Bogom]. 30 Aron in vsi Izraelovi sinovi
so videli Mojzesa in glej, koža njegovega obraza je žarela; in bali so se mu
približati. 31 Mojzes pa jih je poklical in Aron in vsi knezi skupnosti so se
vrnili k njemu. Govoril je z njimi. 32 Nato so se približali vsi Izraelovi sinovi
in zapovedal jim je vse, kar je Gospod z njim govoril na Sinajski gori. 33 Ko
je nehal govoriti z njimi, si je zagrnil obraz.
34 Kadar je Mojzes prišel pred Gospoda, da bi z njim govoril, si je snel
zagrinjalo, dokler ni odšel. Potem ko je šel ven, je povedal Izraelovim si-
novom, kar mu je bilo zapovedano. 35 In Izraelovi sinovi so videli Mojzesov
obraz, kako žari koža Mojzesovega obraza. Potem si je Mojzes spet zagrnil
obraz, dokler ni šel, da bi govoril z njim. (2 Mz 34,29–35)
Iz gornjih navedkov izhaja vodilna teza o Mojzesovi zgodbi, ki jo pri-
naša Markel ali, bolje, Söderberg v obliki Marklove pripovedi. Glasi se,
da so bili nadnaravni dogodki na gori, ki jim je množica prisostvova-
la zgolj od daleč, v resnici scensko dognana in spektakularna oblika pr-
vobitnega, predjudovskega bogoslužja, ki je bilo doma na tem prostoru.
Mojzesov tast Jitro naj bi bil namreč midjanski duhovnik starodavnega
kulta Lune, tj. lunarnega boga. Na gori Sinaj je bilo eno od kultnih sre-
dišč, saj se tudi ime gore nanaša na semitsko in mezopotamsko lunar-
no božanstvo po imenu Sin (njegovo alternativno ime je Nanna). Ko so
na to območje prišli nomadski Izraelci, takrat na nižji kulturni stopnji
od staroselcev, so pod Mojzesovim vodstvom prevzeli njihovo religijo
(sam jo je prevzel od Jitra) in stlačili univerzalno lunarno božanstvo v
kalup nacionalnega boga, vendar so staroselsko religijo nekoliko prire-
dili. Opis tega postopka so izmaličili in zabrisali že sodobniki, ker v svo-
ji preproščini niso razumeli tega, kar se je dogajalo na gori, še dodatno
in povsem zavestno pa so ga spreminjali poznejši redaktorji. Ti so želeli
pomesti pod preprogo indice, da je bila judovska nacionalna vera, kon-
stitutivna prvina judovstva, prevzeta od drugega ljudstva; prav tako so
se želeli izogniti reminiscencam na šege, ki so dotlej že zamrle in pos-
tale zanje nerazumljive ali nesprejemljive. Tak primer bi bila predstava,
da je Mojzes nosil obrazno masko, ki je upodabljala božanstvo.
361
29 In ko je Mojzes šel s Sinajske gore – obe plošči pričevanja sta bili
v Mojzesovi roki, ko je šel z gore –, Mojzes ni vedel, da koža njegovega
obraza žari zaradi pogovora z njim [Bogom]. 30 Aron in vsi Izraelovi sinovi
so videli Mojzesa in glej, koža njegovega obraza je žarela; in bali so se mu
približati. 31 Mojzes pa jih je poklical in Aron in vsi knezi skupnosti so se
vrnili k njemu. Govoril je z njimi. 32 Nato so se približali vsi Izraelovi sinovi
in zapovedal jim je vse, kar je Gospod z njim govoril na Sinajski gori. 33 Ko
je nehal govoriti z njimi, si je zagrnil obraz.
34 Kadar je Mojzes prišel pred Gospoda, da bi z njim govoril, si je snel
zagrinjalo, dokler ni odšel. Potem ko je šel ven, je povedal Izraelovim si-
novom, kar mu je bilo zapovedano. 35 In Izraelovi sinovi so videli Mojzesov
obraz, kako žari koža Mojzesovega obraza. Potem si je Mojzes spet zagrnil
obraz, dokler ni šel, da bi govoril z njim. (2 Mz 34,29–35)
Iz gornjih navedkov izhaja vodilna teza o Mojzesovi zgodbi, ki jo pri-
naša Markel ali, bolje, Söderberg v obliki Marklove pripovedi. Glasi se,
da so bili nadnaravni dogodki na gori, ki jim je množica prisostvova-
la zgolj od daleč, v resnici scensko dognana in spektakularna oblika pr-
vobitnega, predjudovskega bogoslužja, ki je bilo doma na tem prostoru.
Mojzesov tast Jitro naj bi bil namreč midjanski duhovnik starodavnega
kulta Lune, tj. lunarnega boga. Na gori Sinaj je bilo eno od kultnih sre-
dišč, saj se tudi ime gore nanaša na semitsko in mezopotamsko lunar-
no božanstvo po imenu Sin (njegovo alternativno ime je Nanna). Ko so
na to območje prišli nomadski Izraelci, takrat na nižji kulturni stopnji
od staroselcev, so pod Mojzesovim vodstvom prevzeli njihovo religijo
(sam jo je prevzel od Jitra) in stlačili univerzalno lunarno božanstvo v
kalup nacionalnega boga, vendar so staroselsko religijo nekoliko prire-
dili. Opis tega postopka so izmaličili in zabrisali že sodobniki, ker v svo-
ji preproščini niso razumeli tega, kar se je dogajalo na gori, še dodatno
in povsem zavestno pa so ga spreminjali poznejši redaktorji. Ti so želeli
pomesti pod preprogo indice, da je bila judovska nacionalna vera, kon-
stitutivna prvina judovstva, prevzeta od drugega ljudstva; prav tako so
se želeli izogniti reminiscencam na šege, ki so dotlej že zamrle in pos-
tale zanje nerazumljive ali nesprejemljive. Tak primer bi bila predstava,
da je Mojzes nosil obrazno masko, ki je upodabljala božanstvo.
361
