Page 128 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 128
študijski večeri
V dogodkih na gori je torej po Marklovem mnenju mogoče izluščiti
prepoznavne sledi starih bogoslužnih obredov. Božja razglasitev desetih
zapovedi na gori naj ne bi bila nič drugega kot obredno branje postave
na kultnem prostoru. »Požirajoč ogenj« na vrhu gore je bil ogenj, v ka-
terem je Mojzes sežigal daritve; z donenjem roga je bilo mišljeno pov-
sem dobesedno donenje roga (ne na primer podzemno pogrmevanje
vulkana pri izbruhu, kot je predlagal Gressmann); ogenj, dim in bob-
nenje, ki v svetopisemskem besedilu spremljajo božje prihode, pa so bili
kratko malo spektakel za množico. Pri teh »posebnih učinkih« naj bi si
Mojzes in njegovi nasledniki pomagali s smodnikom in prav nanj meri
naslov Jahvejev ogenj. Zamisel, da bi Mojzes utegnil poznati smodnik,
sicer ni zrasla na Söderbergovem zelniku; na 125. strani v Jahvejevem og-
nju Birck in Markel omenita brošuro švicarskega avtorja Silvia Gesella
z naslovom Je Mojzes poznal smodnik? Je bila skrinja zaveze laboratorij?
(Kannte Moses das Pulver? War die Bundeslade ein Laboratorium?, 1907)
in Markel se še večkrat sklicuje nanjo.
Teorijo, da so Jahvejevi duhovniki znali izdelovati smodnik, vendar
je to znanje po babilonski sužnosti zatonilo v pozabo, naj bi potrjevalo
več svetopisemskih odlomkov. Najprej je tu presenetljivi in edinstveni
podatek v Drugi Mojzesovi knjigi 33,7. Po tej pripovedi naj bi Mojzes pos-
tavil shodni šotor, kjer se je v navzočnosti mladega pomočnika Jozueta
pogovarjal z Bogom, »precej proč od tabora«, »zunaj tabora«. Šotor, sve-
tišče, naj bi bil torej netipično oddaljen od tabora. Eden od možnih ra-
zlogov za ta odmik od siceršnje prakse je, da je Mojzes (z Jozuetovo po-
močjo) v šotoru izdeloval smodnik. Če je namreč hotel z eksplozijami
napraviti na ljudi primeren vtis, je moral skrbno prikriti to dejavnost,
povrhu pa bi bilo v naselbini skrajno nevarno rokovati z vnetljivimi
snovmi. Celotni svetopisemski odlomek se glasi:
7 Mojzes je vzel šotor in ga razpel zanj zunaj tabora, precej proč od
tabora. Imenoval ga je shodni šotor. Kdor koli je iskal Gospoda, je šel k
shodnemu šotoru, ki je bil zunaj tabora. 8 Kadar koli je šel Mojzes k šotoru,
je vse ljudstvo vstalo. Vsak je stal pri vhodu svojega šotora in gledal za
Mojzesom, dokler ta ni prišel do šotora. 9 Ko pa je prišel k šotoru, se je
spustil oblačni steber in stal pri vhodu v šotor; tedaj je govoril z Mojzesom.
362
V dogodkih na gori je torej po Marklovem mnenju mogoče izluščiti
prepoznavne sledi starih bogoslužnih obredov. Božja razglasitev desetih
zapovedi na gori naj ne bi bila nič drugega kot obredno branje postave
na kultnem prostoru. »Požirajoč ogenj« na vrhu gore je bil ogenj, v ka-
terem je Mojzes sežigal daritve; z donenjem roga je bilo mišljeno pov-
sem dobesedno donenje roga (ne na primer podzemno pogrmevanje
vulkana pri izbruhu, kot je predlagal Gressmann); ogenj, dim in bob-
nenje, ki v svetopisemskem besedilu spremljajo božje prihode, pa so bili
kratko malo spektakel za množico. Pri teh »posebnih učinkih« naj bi si
Mojzes in njegovi nasledniki pomagali s smodnikom in prav nanj meri
naslov Jahvejev ogenj. Zamisel, da bi Mojzes utegnil poznati smodnik,
sicer ni zrasla na Söderbergovem zelniku; na 125. strani v Jahvejevem og-
nju Birck in Markel omenita brošuro švicarskega avtorja Silvia Gesella
z naslovom Je Mojzes poznal smodnik? Je bila skrinja zaveze laboratorij?
(Kannte Moses das Pulver? War die Bundeslade ein Laboratorium?, 1907)
in Markel se še večkrat sklicuje nanjo.
Teorijo, da so Jahvejevi duhovniki znali izdelovati smodnik, vendar
je to znanje po babilonski sužnosti zatonilo v pozabo, naj bi potrjevalo
več svetopisemskih odlomkov. Najprej je tu presenetljivi in edinstveni
podatek v Drugi Mojzesovi knjigi 33,7. Po tej pripovedi naj bi Mojzes pos-
tavil shodni šotor, kjer se je v navzočnosti mladega pomočnika Jozueta
pogovarjal z Bogom, »precej proč od tabora«, »zunaj tabora«. Šotor, sve-
tišče, naj bi bil torej netipično oddaljen od tabora. Eden od možnih ra-
zlogov za ta odmik od siceršnje prakse je, da je Mojzes (z Jozuetovo po-
močjo) v šotoru izdeloval smodnik. Če je namreč hotel z eksplozijami
napraviti na ljudi primeren vtis, je moral skrbno prikriti to dejavnost,
povrhu pa bi bilo v naselbini skrajno nevarno rokovati z vnetljivimi
snovmi. Celotni svetopisemski odlomek se glasi:
7 Mojzes je vzel šotor in ga razpel zanj zunaj tabora, precej proč od
tabora. Imenoval ga je shodni šotor. Kdor koli je iskal Gospoda, je šel k
shodnemu šotoru, ki je bil zunaj tabora. 8 Kadar koli je šel Mojzes k šotoru,
je vse ljudstvo vstalo. Vsak je stal pri vhodu svojega šotora in gledal za
Mojzesom, dokler ta ni prišel do šotora. 9 Ko pa je prišel k šotoru, se je
spustil oblačni steber in stal pri vhodu v šotor; tedaj je govoril z Mojzesom.
362
