Page 163 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 163
marko kerševan
In temu ravno ni tako. Jezusova podoba in njene osnovne poteze, ki
se lahko razberejo iz Nove zaveze, tako nudijo oporo veri v Jezusa kot
Kristusa oziroma omogočajo razumevanje prehoda od Jezusa in njego-
vega oznanjevanja k veri v Jezusa kot oznanjanega Kristusa. Vsekakor
pa ga ne onemogočajo!
Jüngel pri tem spominja na Jezusovo oznanjenje Božjega kraljestva
in kraljevstva, ki po Barthu kaže revolucionarni značaj njegovega od-
nosa do veljavne ureditve in vrednot njegovega okolja. Ne razglaša si-
cer nobenega programa – niti političnega, niti gospodarskega, niti mo-
ralnega, niti religioznega, niti konservativnega, niti naprednega. Ni bil
reformator s svojim posebnim programom proti drugim. Bil je svobo-
den nasproti vsem in izpričeval je tako svobodo (in bil zato sumljiv ter
v napoto zastopnikom vseh programov). Spominja, da je bog Božjega
kraljevstva, Božjega gospodovanja, Bog Emanuel, »Bog, ki je z nami«.
Z nami ni kot gospodar, ki uveljavlja svojo (božjo) moč po vzoru/ide-
alu človekove predstave o moči nad drugimi. Božje gospodovanje po-
maga ubogim in nemočnim: ti so Jezusovi bližnji, ti bodo v njegovem
kraljestvu z njim skupaj (in obsojen bo vsak, ki ovira tako skupnost/so-
bivanje [Zusammensein] Boga z ljudmi). Spominja, da je to Božje so-
bivanje z ljudmi na poseben način koncentrirano že v sami osebi oz-
nanjevalca tega prihajajočega kralje(v)stva. Jezus v navzočnosti svoje
matere in bratov proglasi: njegovi bratje in sestre, njegova mati, so tisti,
ki spolnjujejo Božjo voljo (Mr 3, 32–35; Mt 12, 48–50). »Taka nova iden-
titeta Jezusovih privržencev je hkrati nezaslišana relativizacija Zakona
in ’naravnih vezi’ (po katerih se judovska identiteta določa po materi in
sorodstvu).« (Jüngel 2003, 235) Spomni na implicitno kristologijo, na to,
da je Jezus sam sebe razumel kot »eshatološki pojav« (Bultmann), saj bo
»prihajajoči Sin človekov priznal tistega, ki zdaj prizna njega (Jezusa) in
njegovo besedo« (Lk 12,8, Mr 8,28, Mt 10,32).
Toda ta kristologija je za časa Jezusovega življenja po sinoptičnih
evangelijih ostala implicitna. Vera v Jezusa kot Kristusa je bila mogoča
le, ker Jezus sam zase tega ni zahteval. Ni se razglašal za Božjega sina, ni
hotel biti sam Bog ali »kakor Bog«. Prepuščal je Bogu kot Očetu, da ga je
397
In temu ravno ni tako. Jezusova podoba in njene osnovne poteze, ki
se lahko razberejo iz Nove zaveze, tako nudijo oporo veri v Jezusa kot
Kristusa oziroma omogočajo razumevanje prehoda od Jezusa in njego-
vega oznanjevanja k veri v Jezusa kot oznanjanega Kristusa. Vsekakor
pa ga ne onemogočajo!
Jüngel pri tem spominja na Jezusovo oznanjenje Božjega kraljestva
in kraljevstva, ki po Barthu kaže revolucionarni značaj njegovega od-
nosa do veljavne ureditve in vrednot njegovega okolja. Ne razglaša si-
cer nobenega programa – niti političnega, niti gospodarskega, niti mo-
ralnega, niti religioznega, niti konservativnega, niti naprednega. Ni bil
reformator s svojim posebnim programom proti drugim. Bil je svobo-
den nasproti vsem in izpričeval je tako svobodo (in bil zato sumljiv ter
v napoto zastopnikom vseh programov). Spominja, da je bog Božjega
kraljevstva, Božjega gospodovanja, Bog Emanuel, »Bog, ki je z nami«.
Z nami ni kot gospodar, ki uveljavlja svojo (božjo) moč po vzoru/ide-
alu človekove predstave o moči nad drugimi. Božje gospodovanje po-
maga ubogim in nemočnim: ti so Jezusovi bližnji, ti bodo v njegovem
kraljestvu z njim skupaj (in obsojen bo vsak, ki ovira tako skupnost/so-
bivanje [Zusammensein] Boga z ljudmi). Spominja, da je to Božje so-
bivanje z ljudmi na poseben način koncentrirano že v sami osebi oz-
nanjevalca tega prihajajočega kralje(v)stva. Jezus v navzočnosti svoje
matere in bratov proglasi: njegovi bratje in sestre, njegova mati, so tisti,
ki spolnjujejo Božjo voljo (Mr 3, 32–35; Mt 12, 48–50). »Taka nova iden-
titeta Jezusovih privržencev je hkrati nezaslišana relativizacija Zakona
in ’naravnih vezi’ (po katerih se judovska identiteta določa po materi in
sorodstvu).« (Jüngel 2003, 235) Spomni na implicitno kristologijo, na to,
da je Jezus sam sebe razumel kot »eshatološki pojav« (Bultmann), saj bo
»prihajajoči Sin človekov priznal tistega, ki zdaj prizna njega (Jezusa) in
njegovo besedo« (Lk 12,8, Mr 8,28, Mt 10,32).
Toda ta kristologija je za časa Jezusovega življenja po sinoptičnih
evangelijih ostala implicitna. Vera v Jezusa kot Kristusa je bila mogoča
le, ker Jezus sam zase tega ni zahteval. Ni se razglašal za Božjega sina, ni
hotel biti sam Bog ali »kakor Bog«. Prepuščal je Bogu kot Očetu, da ga je
397
