Page 160 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 160
bilo je povedano
vezanosti med močnim delovanjem Jezusa in »Božjim kraljestvom, ki
je/bo prišlo z močjo« (Mr 9,1).
Belo opozarja, da je taka mesijanska strategija Jezusovega delovanja
že v tem evangeliju, še bolj pa v drugih, prekrita s teološko-ideološko
usmeritvijo, ki prenaša oznanjeno Božje kraljestvo v človekovo notra-
njost in ki v Jezusovi smrti na križu vidi zgolj odsev/pot predestinirane-
ga uresničenja Božjega odrešenja človeka, uresničenje vnaprejšnje Božje
volje (ne pa posledico delovanja in tveganja Jezusa samega, njegove vo-
lje: »če hočeš, naj gre ta kelih mimo mene, toda ne moja, ampak Tvoja
volja naj se zgodi«). Tudi Q, ki sta ga uporabila Matej in Luka, naj bi že
prispeval k taki nemesijanski teološki usmeritvi.
Belo poudarja, da njegova analiza ni še ena rekonstrukcija Jezusovega
življenja, Jezusove zgodovinskosti. Predmet analize je tekst Evangelija
po Marku: gre mu za materialistično branje teksta. Opirajoč se na
Althusserja, Rolanda Bartha, Derridaja ugotavlja in analizira različne
ravni besedila in različne diskurze, ki se soočajo, spopadajo in prepleta-
jo v tekstu. S tako analizo razkriva mesijanski diskurz in prakso v raz-
merju do teološkega/ideološkega diskurza že v samem Markovem evan-
geliju in ga nakaže tudi v drugih, kjer je prevlada teološkega diskurza še
večja. Pokaže seveda tudi na analogen spopad med mesijansko usmerit-
vijo (prerokov) in vladarsko/svečeniško/duhovniško usmeritvijo v Bibliji
»stare zaveze«.
Besedilo, njegovo strukturo in vprašanja Belo umesti v kontekst svo-
jega pojma palestinske družbe 1. stoletja, kot družbe »specifičnega azij-
skega načina proizvodnje« in njenih razrednih, ekonomskih, političnih
in ideoloških spopadov. Pri tem se spet opre na Althusserja, pa Balibarija
in Godelierja. Belo je dobro seznanjen z biblicistično literaturo do svoje-
ga časa, čeprav ni specialist biblicist; pozna v prevodih tudi nemško bi-
blicistično literaturo od Straussa do Bultmanna. Označuje jih kot »bur-
žoazne avtorje«, a priznava njihove dosežke.
Belovo delo je hkrati z zatonom konjunkture tako strukturalizma kot
strukturalističnega marksizma in marksistične družbene teorije sploh
(p)ostalo skoraj pozabljeno. Vendar je leta 2012 v članku Mark/X after
Marxism Lance B. Richey zapisal, da »kljub neizogibnim problemom,
394
vezanosti med močnim delovanjem Jezusa in »Božjim kraljestvom, ki
je/bo prišlo z močjo« (Mr 9,1).
Belo opozarja, da je taka mesijanska strategija Jezusovega delovanja
že v tem evangeliju, še bolj pa v drugih, prekrita s teološko-ideološko
usmeritvijo, ki prenaša oznanjeno Božje kraljestvo v človekovo notra-
njost in ki v Jezusovi smrti na križu vidi zgolj odsev/pot predestinirane-
ga uresničenja Božjega odrešenja človeka, uresničenje vnaprejšnje Božje
volje (ne pa posledico delovanja in tveganja Jezusa samega, njegove vo-
lje: »če hočeš, naj gre ta kelih mimo mene, toda ne moja, ampak Tvoja
volja naj se zgodi«). Tudi Q, ki sta ga uporabila Matej in Luka, naj bi že
prispeval k taki nemesijanski teološki usmeritvi.
Belo poudarja, da njegova analiza ni še ena rekonstrukcija Jezusovega
življenja, Jezusove zgodovinskosti. Predmet analize je tekst Evangelija
po Marku: gre mu za materialistično branje teksta. Opirajoč se na
Althusserja, Rolanda Bartha, Derridaja ugotavlja in analizira različne
ravni besedila in različne diskurze, ki se soočajo, spopadajo in prepleta-
jo v tekstu. S tako analizo razkriva mesijanski diskurz in prakso v raz-
merju do teološkega/ideološkega diskurza že v samem Markovem evan-
geliju in ga nakaže tudi v drugih, kjer je prevlada teološkega diskurza še
večja. Pokaže seveda tudi na analogen spopad med mesijansko usmerit-
vijo (prerokov) in vladarsko/svečeniško/duhovniško usmeritvijo v Bibliji
»stare zaveze«.
Besedilo, njegovo strukturo in vprašanja Belo umesti v kontekst svo-
jega pojma palestinske družbe 1. stoletja, kot družbe »specifičnega azij-
skega načina proizvodnje« in njenih razrednih, ekonomskih, političnih
in ideoloških spopadov. Pri tem se spet opre na Althusserja, pa Balibarija
in Godelierja. Belo je dobro seznanjen z biblicistično literaturo do svoje-
ga časa, čeprav ni specialist biblicist; pozna v prevodih tudi nemško bi-
blicistično literaturo od Straussa do Bultmanna. Označuje jih kot »bur-
žoazne avtorje«, a priznava njihove dosežke.
Belovo delo je hkrati z zatonom konjunkture tako strukturalizma kot
strukturalističnega marksizma in marksistične družbene teorije sploh
(p)ostalo skoraj pozabljeno. Vendar je leta 2012 v članku Mark/X after
Marxism Lance B. Richey zapisal, da »kljub neizogibnim problemom,
394
