Page 164 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 164
bilo je povedano
izbral in vzel k sebi. Bog, ki ga je nagovarjal kot svojega Očeta, je bil zanj
»Oče naš«, Oče vseh ljudi. Jezusova vera v Boga Očeta predpostavlja/iz-
raža hkrati zavest o razliki med Bogom in človekom in zavest o nepre-
segljivi bližini, skupnosti med njim in Očetom. Takega človeka, takega
sina, je Bog izbral/pokazal kot svojega ljubljenega Sina, le s takim člove-
kom je Bog v »neovirani skupnosti«, v neoviranem sobivanju. Hotenje
»biti kakor Bog« človeka oddaljuje od Boga, samooklicana bližina Bogu
ovira /ruši pravo bližino. »Bog je postal človek, da bi spoznali razliko
med Bogom in človekom, kajti le tako sta lahko Bog in človek neovi-
rano skupaj.« (str. 241) Taka interpretacija subvertira staro Atanazijevo
formulacijo, da je Bog postal človek, da bi človek lahko postal Bog. Po
Jünglu je taka kristološka argumentacija drugačna od tradicionalne; po
njegovem je opazna tudi pri drugih avtorjih novejše (razlage) dogma-
tike: omenja Bartha, Gogartena, Pannenberga, a tudi katoliška teologa
Karla Rahnerja in Walterja Kasperja. Vsi poudarjajo recipročnost člo-
veškosti in božanskosti Jezusa Kristusa. (str. 242)
Resnični Božji Sin je pokazal svojo božansko bit [Gottsein] s tem, da ni
insistiral na svoji posebni bližini Bogu, bližini virom božanskosti (fons di-
vinitatis), izvoru in izviru Božjega bivanja, temveč s tem, da je brez preos-
tanka eksistiral od svojega Očeta; postavil se je v povsem od Boga odvisno
človeško bivanje, izpostavil se je celo smrti tako, da se je povsem prepus-
til odvisnosti od Božjega stvariteljskega dejanja, obujenja od smrti. Pra-
vi Božji Sin je izkazal svojo božanskost s poistovetenjem s človekom, da
bi tako udejanjil [za človeka] osvobajajoče razlikovanje [Unterscheidung]
med Bogom in človekom. (Jüngel 2003, 241)
Zgodovinski Jezus naj bi nam s svojim življenjem pokazal, da Bogu
ustreza/odgovarja [entspricht] le človek, ki si ne prizadeva biti »kakor
bog«, ampak se zadovoljuje s tem, da je človeški človek. Jüngel tako po-
novno povzema in citira Luthrovo spoznanje/napotilo: Jezus Kristus nas
je s svojo človeškostjo naredil sebi enake in s tem iz nesrečnih in domiš-
ljavih »bogov« naredil resnične ljudi (WA 5, 128,36–39; Jüngel 2003, 242)
398
izbral in vzel k sebi. Bog, ki ga je nagovarjal kot svojega Očeta, je bil zanj
»Oče naš«, Oče vseh ljudi. Jezusova vera v Boga Očeta predpostavlja/iz-
raža hkrati zavest o razliki med Bogom in človekom in zavest o nepre-
segljivi bližini, skupnosti med njim in Očetom. Takega človeka, takega
sina, je Bog izbral/pokazal kot svojega ljubljenega Sina, le s takim člove-
kom je Bog v »neovirani skupnosti«, v neoviranem sobivanju. Hotenje
»biti kakor Bog« človeka oddaljuje od Boga, samooklicana bližina Bogu
ovira /ruši pravo bližino. »Bog je postal človek, da bi spoznali razliko
med Bogom in človekom, kajti le tako sta lahko Bog in človek neovi-
rano skupaj.« (str. 241) Taka interpretacija subvertira staro Atanazijevo
formulacijo, da je Bog postal človek, da bi človek lahko postal Bog. Po
Jünglu je taka kristološka argumentacija drugačna od tradicionalne; po
njegovem je opazna tudi pri drugih avtorjih novejše (razlage) dogma-
tike: omenja Bartha, Gogartena, Pannenberga, a tudi katoliška teologa
Karla Rahnerja in Walterja Kasperja. Vsi poudarjajo recipročnost člo-
veškosti in božanskosti Jezusa Kristusa. (str. 242)
Resnični Božji Sin je pokazal svojo božansko bit [Gottsein] s tem, da ni
insistiral na svoji posebni bližini Bogu, bližini virom božanskosti (fons di-
vinitatis), izvoru in izviru Božjega bivanja, temveč s tem, da je brez preos-
tanka eksistiral od svojega Očeta; postavil se je v povsem od Boga odvisno
človeško bivanje, izpostavil se je celo smrti tako, da se je povsem prepus-
til odvisnosti od Božjega stvariteljskega dejanja, obujenja od smrti. Pra-
vi Božji Sin je izkazal svojo božanskost s poistovetenjem s človekom, da
bi tako udejanjil [za človeka] osvobajajoče razlikovanje [Unterscheidung]
med Bogom in človekom. (Jüngel 2003, 241)
Zgodovinski Jezus naj bi nam s svojim življenjem pokazal, da Bogu
ustreza/odgovarja [entspricht] le človek, ki si ne prizadeva biti »kakor
bog«, ampak se zadovoljuje s tem, da je človeški človek. Jüngel tako po-
novno povzema in citira Luthrovo spoznanje/napotilo: Jezus Kristus nas
je s svojo človeškostjo naredil sebi enake in s tem iz nesrečnih in domiš-
ljavih »bogov« naredil resnične ljudi (WA 5, 128,36–39; Jüngel 2003, 242)
398
