Page 17 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 17
vanja kočevar
je zasnovan kot lestvica, ki predstavlja gradacijo etničnih vezi od naj
ohlapnejših do najtrdnejših. Avtorja tozadevno ločita tri poglavitne
stopnje razvoja etnične skupnosti, in sicer: 1) etnično kategorijo, ki jo
določa eno ali več etničnih znamenj (jezik, navade ali vera), sicer pa se
njeni člani zaradi šibke kohezije lastne skupnosti določajo bolj v odno-
su do drugih, 2) etnično mrežo, ki poseduje določene skupne instituci-
je (npr. kultna središča), in 3) etnično skupino ali etnijo, katere vodilni
sloji imajo razvit občutek skupinske solidarnosti, vsi člani skupnosti pa
delijo predniški mit o svojem izvoru in zgodovinski spomin.
Prvi poskus aplikacije omenjenega modela na zgodovinski primer
slovenske etnogeneze je bil že opravljen v drugi iz serije treh razprav
»Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi?
Kolektivne identitete in amplitude pomena etničnosti v zgodnjem no-
vem veku«, ki je bila objavljena v Zgodovinskem časopisu (Kočevar 2019b,
382–87). Pričujoča razprava pa bo posvečujoč se zgolj obdobju reforma-
cije konturam izpred dveh let poskusila dodati jasnejše poteze. Ob tem
velja izpostaviti še koncept »amplitud pomena etničnosti«, ki je bil prav
tako predstavljen v zgoraj omenjeni seriji razprav in je namenjen opiso-
vanju variiranja pomena etnične kategorije za nastajanje ali utrjevanje
kolektivnih identitet (Kočevar 2019b, 382–98; 2020, 39–95).
Nihanje pomena etničnosti na premici zgodovine dolgega trajanja
je treba imeti pred očmi še zlasti, ko se posvečamo raziskovanju kolek-
tivnih identitet v obdobju reformacije. Slovenska humanistika in druž-
boslovje v zadnjih desetletjih namreč pogosto opozarjata, da poglavitni
cilj jezikovnega dela protestantov ni bil »narodnobuditeljski«, temveč
verski. To sicer drži, konfesionalno obdobje, kot zgodovinopisje običaj-
no imenuje čas med letoma 1526 in 1648, je temeljilo na srednjeveški ma-
ksimi religio vinculum rei publice (Dolinar 2011, 327; Brendle 2015, 100),
kar bi v prostem prevodu pomenilo, da je vera vezivo države, vendar je
reformacija pri Slovencih, paradoksalno, trajnejše sledi kot na verskem
pustila prav na etničnem področju, in sicer zlasti s štirimi dosežki, ki so
predstavljeni v nadaljevanju.
etnično mrežo (angl. ethnic network), 3) etnično združbo (angl. ethnic association)
in 4) etnično skupino (angl. ethnic community).
15
je zasnovan kot lestvica, ki predstavlja gradacijo etničnih vezi od naj
ohlapnejših do najtrdnejših. Avtorja tozadevno ločita tri poglavitne
stopnje razvoja etnične skupnosti, in sicer: 1) etnično kategorijo, ki jo
določa eno ali več etničnih znamenj (jezik, navade ali vera), sicer pa se
njeni člani zaradi šibke kohezije lastne skupnosti določajo bolj v odno-
su do drugih, 2) etnično mrežo, ki poseduje določene skupne instituci-
je (npr. kultna središča), in 3) etnično skupino ali etnijo, katere vodilni
sloji imajo razvit občutek skupinske solidarnosti, vsi člani skupnosti pa
delijo predniški mit o svojem izvoru in zgodovinski spomin.
Prvi poskus aplikacije omenjenega modela na zgodovinski primer
slovenske etnogeneze je bil že opravljen v drugi iz serije treh razprav
»Ali je slovenska etnična identiteta obstajala v prednacionalni dobi?
Kolektivne identitete in amplitude pomena etničnosti v zgodnjem no-
vem veku«, ki je bila objavljena v Zgodovinskem časopisu (Kočevar 2019b,
382–87). Pričujoča razprava pa bo posvečujoč se zgolj obdobju reforma-
cije konturam izpred dveh let poskusila dodati jasnejše poteze. Ob tem
velja izpostaviti še koncept »amplitud pomena etničnosti«, ki je bil prav
tako predstavljen v zgoraj omenjeni seriji razprav in je namenjen opiso-
vanju variiranja pomena etnične kategorije za nastajanje ali utrjevanje
kolektivnih identitet (Kočevar 2019b, 382–98; 2020, 39–95).
Nihanje pomena etničnosti na premici zgodovine dolgega trajanja
je treba imeti pred očmi še zlasti, ko se posvečamo raziskovanju kolek-
tivnih identitet v obdobju reformacije. Slovenska humanistika in druž-
boslovje v zadnjih desetletjih namreč pogosto opozarjata, da poglavitni
cilj jezikovnega dela protestantov ni bil »narodnobuditeljski«, temveč
verski. To sicer drži, konfesionalno obdobje, kot zgodovinopisje običaj-
no imenuje čas med letoma 1526 in 1648, je temeljilo na srednjeveški ma-
ksimi religio vinculum rei publice (Dolinar 2011, 327; Brendle 2015, 100),
kar bi v prostem prevodu pomenilo, da je vera vezivo države, vendar je
reformacija pri Slovencih, paradoksalno, trajnejše sledi kot na verskem
pustila prav na etničnem področju, in sicer zlasti s štirimi dosežki, ki so
predstavljeni v nadaljevanju.
etnično mrežo (angl. ethnic network), 3) etnično združbo (angl. ethnic association)
in 4) etnično skupino (angl. ethnic community).
15
