Page 133 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 133
marko kerševan
dilo, usmerjalo in nadzorovalo ljudsko pobožnost: za to pa so za silo za-
doščali rokopisi.
Tri besedila nudijo vpogled v dogajanje časa vojne skozi »oči« (skoraj)
sočasnih virov in dokumentov. Julijana Visočnik prikaže (in nakaže),
kaj nudijo dokumenti nadškofijskega arhiva v Ljubljani (NSAL). V večini
gre za prepise poročil o bitkah in osebah iz širšega evropskega prostora,
ki so takrat krožila; malo je takih, ki se nanašajo na dogajanje pri nas.
Tako je na primer pismo/naročilo cesarskega sveta ljubljanskemu ško-
fu, naj po porazu cesarskih pri Leipzigu leta 1642 poskrbi za procesije,
molitve in ustrezne pridige (361). Zanimiv in zgovoren je zgodovinopi-
sni in literarni odmev 30-letne vojne v obsežnem nemško in latinsko pi-
sanem opusu Janeza Ludvika Schönlebna (rojenega v letu začetka vojne
1618), ki ga je raziskala Monika Deželak Trojar. Schönleben niza in opi-
suje tako rekoč samo cesarsko-katoliške zmage, poraze obide. Tako za-
beleži zmagovito zavzetje Heidelberga in omeni, da je slavna Bibliotheca
Palatina končala (kot vojni plen in darilo papežu) v Vatikanu (in spom-
nimo, z njo tudi izvod Trubarjeve Cerkovne ordninge, najden tam leta
1973). Zmago v bitki pri Lützenu leta 1632, v kateri je padel švedski kralj
Gustav Adolf (in cesarski poveljnik Pappenheim), v tej maniri pripiše
cesarju Ferdinandu II., čeprav velja v zgodovinopisju za sicer »Pirovo
zmago« Švedov. Pri tem sploh ne omenja Wallensteina, ki je bil na cesar-
ski strani vendarle najzaslužnejši za kolikor toliko ugoden izid spopada.
Ferdinand II. naj bi sploh živel in umrl nadvse pobožno, še več, zapiše,
da »Ferdinandus sanctus est« (str. 410). Schönleben se pokaže kot pravi
slavilec Avstrije in Habsburžanov. Ne pozabi posebej izpostaviti, da so
bili veliki častilci Marije, kot na primer vojskovodja Leopold Wilhelm,
mlajši brat cesarja Ferdinanda III., ki ga kljub porazom hkrati poime-
nuje »Avstrijski Mars«, »Avstrijski Herkul«. S poudarjanjem avstrijske
in habsburške katoliške pobožnosti je hote ali nehote prispeval k poj-
movanju 30-letne vojne kot (»verske«) vojne, ki jo je posebej v začetkih
poganjalo tudi katoliško zelotstvo Ferdinanda II. in strah pred njim.
Pojmovanje te vojne tudi kot verske vojne – kjer da je na habsburški
strani vseskozi bila Marijina in Božja pomoč ali vsaj zaupanje vanjo –
odseva tudi v pisanju kranjskega pravnika Franza Alberta Pelzhofferja
(1643–1710) in njegove žene, baronice Paradeiser. Pelzhofferjeve poglede
131
dilo, usmerjalo in nadzorovalo ljudsko pobožnost: za to pa so za silo za-
doščali rokopisi.
Tri besedila nudijo vpogled v dogajanje časa vojne skozi »oči« (skoraj)
sočasnih virov in dokumentov. Julijana Visočnik prikaže (in nakaže),
kaj nudijo dokumenti nadškofijskega arhiva v Ljubljani (NSAL). V večini
gre za prepise poročil o bitkah in osebah iz širšega evropskega prostora,
ki so takrat krožila; malo je takih, ki se nanašajo na dogajanje pri nas.
Tako je na primer pismo/naročilo cesarskega sveta ljubljanskemu ško-
fu, naj po porazu cesarskih pri Leipzigu leta 1642 poskrbi za procesije,
molitve in ustrezne pridige (361). Zanimiv in zgovoren je zgodovinopi-
sni in literarni odmev 30-letne vojne v obsežnem nemško in latinsko pi-
sanem opusu Janeza Ludvika Schönlebna (rojenega v letu začetka vojne
1618), ki ga je raziskala Monika Deželak Trojar. Schönleben niza in opi-
suje tako rekoč samo cesarsko-katoliške zmage, poraze obide. Tako za-
beleži zmagovito zavzetje Heidelberga in omeni, da je slavna Bibliotheca
Palatina končala (kot vojni plen in darilo papežu) v Vatikanu (in spom-
nimo, z njo tudi izvod Trubarjeve Cerkovne ordninge, najden tam leta
1973). Zmago v bitki pri Lützenu leta 1632, v kateri je padel švedski kralj
Gustav Adolf (in cesarski poveljnik Pappenheim), v tej maniri pripiše
cesarju Ferdinandu II., čeprav velja v zgodovinopisju za sicer »Pirovo
zmago« Švedov. Pri tem sploh ne omenja Wallensteina, ki je bil na cesar-
ski strani vendarle najzaslužnejši za kolikor toliko ugoden izid spopada.
Ferdinand II. naj bi sploh živel in umrl nadvse pobožno, še več, zapiše,
da »Ferdinandus sanctus est« (str. 410). Schönleben se pokaže kot pravi
slavilec Avstrije in Habsburžanov. Ne pozabi posebej izpostaviti, da so
bili veliki častilci Marije, kot na primer vojskovodja Leopold Wilhelm,
mlajši brat cesarja Ferdinanda III., ki ga kljub porazom hkrati poime-
nuje »Avstrijski Mars«, »Avstrijski Herkul«. S poudarjanjem avstrijske
in habsburške katoliške pobožnosti je hote ali nehote prispeval k poj-
movanju 30-letne vojne kot (»verske«) vojne, ki jo je posebej v začetkih
poganjalo tudi katoliško zelotstvo Ferdinanda II. in strah pred njim.
Pojmovanje te vojne tudi kot verske vojne – kjer da je na habsburški
strani vseskozi bila Marijina in Božja pomoč ali vsaj zaupanje vanjo –
odseva tudi v pisanju kranjskega pravnika Franza Alberta Pelzhofferja
(1643–1710) in njegove žene, baronice Paradeiser. Pelzhofferjeve poglede
131
