Page 137 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 137
marko kerševan
Mimogrede: ko govorimo o »slovenskem prostoru« v zgodovini, se
ne gre omejevati na tedanjo Kranjsko niti na sedanje državno ozemlje
Slovenije: niti ni bila Kranjska takrat v celoti jezikovnoetnično slovenska
(čeprav je v veliki večini bila), niti nista bili tedanja Štajerska in Koroška
v celoti neslovenski (čeprav sta v večini bili).
Drugo novejše delo, ki dokumentirano sledi usodi avstrijskih esu-
lantov sploh, je obsežna študija (skoraj 800 strani) Wernerja Wilhelma
Schnabla.2
Še najbolj utemeljen in najverjetnejši razlog za umanjkanje te proble-
matike je dejstvo, da so se avtorji monografije zavestno posebej usmerili
k doslej premalo raziskanim arhivskim in drugim virom na sedanjem
slovenskem državnem prostoru. To, kar je po eni strani gotovo odlika
in zasluga avtorjev, pa je po drugi strani, kot vse kaže, tudi izvor »eno-
stranskosti« rezultatov raziskovanja. Kot smo že rekli: vire, dokumen-
te, zapisnike, poročila, spomine in preglede pišejo, (i)zbirajo, ohranjajo
(ali uničujejo), delajo (ne)dostopne v največji meri zmagovalci.3 In ti so
bili v našem prostoru pač cesarski/habsburški/katoliški, in ti so tako ali
drugače skrbeli predvsem za svoje, za »naše«. Že zato bi bilo dobro, če
bi avtorji, ki delajo na (takih) arhivskih dokumentih, se opirajo ali celo
omejujejo predvsem nanje, to tudi (na)povedali in ne ostajali pri zava-
2 Werner Wihelm Schnabel, Österreichische Exulanten in Oberdeutschen
Reichsstädten: Zur Migration von Führungsschichten im 17. Jahrhundert (München:
C.H. Beck, 1992).
3 Drastičen primer iz naše (proti)reformacijske zgodovine je »neznana usoda Petra
Kupljenika«. Domači zgodovinarji so na osnovi (pomanjkanja) domačih virov
vseskozi zatrjevali, da se o Kupljeniku po letu 1590 »nič ne ve«. Šele italijanski raz-
iskovalci (Silvano Cavazza, Sergio Bonazza) in Johann Rainer iz Gradca so v Rimu
ne le odkrili dokumente o njegovi usodi (smrti na grmadi na Campo dei Fiori 20.
maja 1595), ampak našli tudi pričevanja o tem, da se je na Kranjskem o njegovi
smrti takrat govorilo in da so »luterani tega heretika povzdigovali kot mučenca«
(kot piše oglejski inkvizitor Benni v pismu 1. julija 1595). O tem (z bibliografski-
mi podatki) v moji knjigi Protestanti(sti)ka (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2012),
v poglavju »Pa vendar: Peter Kupljenik in slovenski zgodovinski spomin«. V Stati
inu obstati 13-14/2011 glej prispevek: Sergio Bonazza, »Novi arhivski dokumenti o
Petru Kupljeniku«: 292–96.
135
Mimogrede: ko govorimo o »slovenskem prostoru« v zgodovini, se
ne gre omejevati na tedanjo Kranjsko niti na sedanje državno ozemlje
Slovenije: niti ni bila Kranjska takrat v celoti jezikovnoetnično slovenska
(čeprav je v veliki večini bila), niti nista bili tedanja Štajerska in Koroška
v celoti neslovenski (čeprav sta v večini bili).
Drugo novejše delo, ki dokumentirano sledi usodi avstrijskih esu-
lantov sploh, je obsežna študija (skoraj 800 strani) Wernerja Wilhelma
Schnabla.2
Še najbolj utemeljen in najverjetnejši razlog za umanjkanje te proble-
matike je dejstvo, da so se avtorji monografije zavestno posebej usmerili
k doslej premalo raziskanim arhivskim in drugim virom na sedanjem
slovenskem državnem prostoru. To, kar je po eni strani gotovo odlika
in zasluga avtorjev, pa je po drugi strani, kot vse kaže, tudi izvor »eno-
stranskosti« rezultatov raziskovanja. Kot smo že rekli: vire, dokumen-
te, zapisnike, poročila, spomine in preglede pišejo, (i)zbirajo, ohranjajo
(ali uničujejo), delajo (ne)dostopne v največji meri zmagovalci.3 In ti so
bili v našem prostoru pač cesarski/habsburški/katoliški, in ti so tako ali
drugače skrbeli predvsem za svoje, za »naše«. Že zato bi bilo dobro, če
bi avtorji, ki delajo na (takih) arhivskih dokumentih, se opirajo ali celo
omejujejo predvsem nanje, to tudi (na)povedali in ne ostajali pri zava-
2 Werner Wihelm Schnabel, Österreichische Exulanten in Oberdeutschen
Reichsstädten: Zur Migration von Führungsschichten im 17. Jahrhundert (München:
C.H. Beck, 1992).
3 Drastičen primer iz naše (proti)reformacijske zgodovine je »neznana usoda Petra
Kupljenika«. Domači zgodovinarji so na osnovi (pomanjkanja) domačih virov
vseskozi zatrjevali, da se o Kupljeniku po letu 1590 »nič ne ve«. Šele italijanski raz-
iskovalci (Silvano Cavazza, Sergio Bonazza) in Johann Rainer iz Gradca so v Rimu
ne le odkrili dokumente o njegovi usodi (smrti na grmadi na Campo dei Fiori 20.
maja 1595), ampak našli tudi pričevanja o tem, da se je na Kranjskem o njegovi
smrti takrat govorilo in da so »luterani tega heretika povzdigovali kot mučenca«
(kot piše oglejski inkvizitor Benni v pismu 1. julija 1595). O tem (z bibliografski-
mi podatki) v moji knjigi Protestanti(sti)ka (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2012),
v poglavju »Pa vendar: Peter Kupljenik in slovenski zgodovinski spomin«. V Stati
inu obstati 13-14/2011 glej prispevek: Sergio Bonazza, »Novi arhivski dokumenti o
Petru Kupljeniku«: 292–96.
135
