Page 202 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 202
povzetki, SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNGEN
UDC 274:929Luther M.
Vincenc Rajšp
Ob 500 letnici Luthrovega nastopa na državnem zboru v Wormsu
Državni zbor v Wormsu predstavlja po objavi Luthrovih tez, 31. oktobra 1517, nasled-
nji temeljni korak v reformnem gibanju evropskega krščanstva 16. stoletja. Tukaj se je v
Svetem rimskem cesarstvu odprla pot za nadaljnji verski in nov institucionalni razvoj v
dotlej enotni Cerkvi, katere vrhunec predstavlja Augsburški verski mir leta 1555, ki je po-
sameznim vladarjem političnih enot v državi, knezom, knezoškofom itd. priznal pravi-
co odločanja o veri podložnikov katoliške in luteranske smeri.
Neposreden povod za »Worms 1521« in posledično »wormški edikt« sta bili dve na
Luthra naslovljeni papeški buli, prva z grožnjo ekskomunikacije Exsurge Domine leta
1520, v kolikor ne prekliče slabe polovice leta 1517 objavljenih tez, na katero je odgovo-
ril s tem, da je papeža razglasil za antikrista, čeprav ga je dotlej nekako izvzemal v svo-
ji kritiki, in bulo decembra istega leta javno sežgal. Tej je januarja 1521 sledila bula Decet
Romanum Pontificem, s katero je bil Luther ekskomuniciran, kar je pomenilo tudi smr-
tno obsodbo in državno izobčenje.
Po dotedanjem naziranju in praksi bi sledila avtomatična izvršitev kazni. To nazira-
nje je pretrgal saški knez Friderik Modri, ki ga argumenti o Luthrovem »krivoverstvu«
niso prepričali in je zahteval sodbo domačih strokovnjakov ter domače instance. Pred
očmi je imel svojo univerzo v Wittenbergu, ki je trdno branila Luthrova stališča. Pri ce-
sarju Karlu je dosegel, da je bila »Luthrova zadeva« sprejeta kot točka državnega zbora
ter da je cesar Luthru garantiral varen prihod v Worms in povratek v Wittenberg. Na dr-
žavnem zboru je Luther nastopil 17. in 18. aprila. Stran, ki je zastopala Luthrovo obsod-
bo, je slednjemu dajala le možnost preklica obsojenih tez, zaradi česar je Luther prosil
za premislek, kar je dosegel z osebnim cesarjevim dovoljenjem. Naslednji dan, 18. apri-
la, je Luther svoj nastop sijajno izpeljal, na kar je 19. aprila cesar osebno odgovoril. Tako
sta si dobesedno stala nasproti cesar Karel in redovnik Luther, in to na državnem zbo-
ru, pred najvišjim državnim zastopstvom, kar je bilo dotlej popolnoma nepredstavlji-
vo, kjer sta predočila vsak svoje versko občutje in dojemanje, s sklicevanjem na lastno
vest. Bila sta v zelo neenakem položaju, ne le kot cesar in redovnik, temveč še v mnogo
kočljivejši zadevi, cesar kot versko »svoboden« in Luther kot polnomočno obsojen ter
izobčen »krivoverec«.
Luthrova zadeva na državnem zboru zdaleč ni bila čisto verske narave, temveč odraz
širših družbeno-verskih razmer v prelomnem obdobju. Spor je kulminiral v nasprotjih
med »kulturnim« Rimom in barbarskim »germanstvom«, kar odlično ponazarja kore-
spondenca papeževega odposlanca Hieronima Aleandra. K velikemu razumevanju za
Luthrov odpor do Rima so v državnem zboru pripomogle več desetletij stare nemške
pritožbe (lat. gravamina), o katerih so razpravljali na državnih zborih, ki jih v Rimu
niso jemali resno.
200
UDC 274:929Luther M.
Vincenc Rajšp
Ob 500 letnici Luthrovega nastopa na državnem zboru v Wormsu
Državni zbor v Wormsu predstavlja po objavi Luthrovih tez, 31. oktobra 1517, nasled-
nji temeljni korak v reformnem gibanju evropskega krščanstva 16. stoletja. Tukaj se je v
Svetem rimskem cesarstvu odprla pot za nadaljnji verski in nov institucionalni razvoj v
dotlej enotni Cerkvi, katere vrhunec predstavlja Augsburški verski mir leta 1555, ki je po-
sameznim vladarjem političnih enot v državi, knezom, knezoškofom itd. priznal pravi-
co odločanja o veri podložnikov katoliške in luteranske smeri.
Neposreden povod za »Worms 1521« in posledično »wormški edikt« sta bili dve na
Luthra naslovljeni papeški buli, prva z grožnjo ekskomunikacije Exsurge Domine leta
1520, v kolikor ne prekliče slabe polovice leta 1517 objavljenih tez, na katero je odgovo-
ril s tem, da je papeža razglasil za antikrista, čeprav ga je dotlej nekako izvzemal v svo-
ji kritiki, in bulo decembra istega leta javno sežgal. Tej je januarja 1521 sledila bula Decet
Romanum Pontificem, s katero je bil Luther ekskomuniciran, kar je pomenilo tudi smr-
tno obsodbo in državno izobčenje.
Po dotedanjem naziranju in praksi bi sledila avtomatična izvršitev kazni. To nazira-
nje je pretrgal saški knez Friderik Modri, ki ga argumenti o Luthrovem »krivoverstvu«
niso prepričali in je zahteval sodbo domačih strokovnjakov ter domače instance. Pred
očmi je imel svojo univerzo v Wittenbergu, ki je trdno branila Luthrova stališča. Pri ce-
sarju Karlu je dosegel, da je bila »Luthrova zadeva« sprejeta kot točka državnega zbora
ter da je cesar Luthru garantiral varen prihod v Worms in povratek v Wittenberg. Na dr-
žavnem zboru je Luther nastopil 17. in 18. aprila. Stran, ki je zastopala Luthrovo obsod-
bo, je slednjemu dajala le možnost preklica obsojenih tez, zaradi česar je Luther prosil
za premislek, kar je dosegel z osebnim cesarjevim dovoljenjem. Naslednji dan, 18. apri-
la, je Luther svoj nastop sijajno izpeljal, na kar je 19. aprila cesar osebno odgovoril. Tako
sta si dobesedno stala nasproti cesar Karel in redovnik Luther, in to na državnem zbo-
ru, pred najvišjim državnim zastopstvom, kar je bilo dotlej popolnoma nepredstavlji-
vo, kjer sta predočila vsak svoje versko občutje in dojemanje, s sklicevanjem na lastno
vest. Bila sta v zelo neenakem položaju, ne le kot cesar in redovnik, temveč še v mnogo
kočljivejši zadevi, cesar kot versko »svoboden« in Luther kot polnomočno obsojen ter
izobčen »krivoverec«.
Luthrova zadeva na državnem zboru zdaleč ni bila čisto verske narave, temveč odraz
širših družbeno-verskih razmer v prelomnem obdobju. Spor je kulminiral v nasprotjih
med »kulturnim« Rimom in barbarskim »germanstvom«, kar odlično ponazarja kore-
spondenca papeževega odposlanca Hieronima Aleandra. K velikemu razumevanju za
Luthrov odpor do Rima so v državnem zboru pripomogle več desetletij stare nemške
pritožbe (lat. gravamina), o katerih so razpravljali na državnih zborih, ki jih v Rimu
niso jemali resno.
200
