Page 35 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 35
vanja kočevar
je zaradi svoje naklonjenosti italijanskim pesnikom, ki jih je skušal pri-
vabiti na Dunaj, nakopal zamero nekaterih nemških kolegov, ki so žele-
li, da bi na Dunajsko univerzo prišel znameniti Konrad Celtis (Simoniti
1979, 172–73). Tudi sam Celtis je Pergerju zameril njegovo italofilijo in
ga leta 1493 napadel z epigramom, v katerem ga je naslovil z »verolom-
nim Slovanom« (lat. perfide Slave).25
Kljub deficitu humanističnega (proto)nacionalizma pri Slovencih bi
lahko rekli, da je slovenske »barve«26 v vseevropski tekmi za nacional-
no čast zastopal zlasti Adam Bohorič, ki se je s predgovorom27 k svo-
ji slovnici Arcticae horulae iz leta 1584 najbolj približal »nacionalnemu
mitu« ter, kot ugotavlja Ahačič, na Slovenskem uvedel topos o velikem
obsegu »slovanskega« oziroma slovenskega jezika (Ahačič 2012, 183–84;
2007, 208–9, 213; o tem tudi Burke 2004, 24). V Bohoričevem predgovo-
ru namreč opazimo podobne nastavke kot pri nemškem »nacionalnem
mitu«. Tako kot nemški humanisti je namreč tudi slovenski protestant
s svojim pisanjem želel zavreči negativne stereotipe o svoji skupnosti,
ko je opozarjal, da nekateri o »našem slovenskem jeziku nespoštljivo so-
dijo in govoré«.28
25 Stih se glasi: »Non te Germana iam dicam stirpe creatum, / dum sperins patriam,
perfide Slave, meam.« Slovenski prevod je prispeval Anton Sovrè: »Več ne pore-
čem poslej, da na deblu si zrasel germanskem, / ker domovino črtiš mojo, zahrb-
tni Slovan!« Povzeto po: Simoniti 1979, 173, op. 74, 75.
26 Besedna zveza slovenske »barve« je tu rabljena zgolj kot prispodoba. Narodnih za
stav, kot jih poznamo od francoske revolucije ali pomladi narodov dalje, v obrav-
navanem obdobju še ni bilo. Po drugi strani pa ni nepomembno, da so pred uvod
no besedo Bohoričeve slovnice upodobljeni grbi vojvodin Koroške, Štajerske in
Kranjske (Bohorič 1584, naslovnica).
27 Izvirnik: Bohorič 1584; prevod predgovora Antona Sovrèta: Rupel 1934, 219–35.
Historiografska in jezikoslovna študija s prevodi ključnih pasusov: Ahačič 2007,
206–11. Gl tudi: Kidrič 1929–38, 86–87; Simoniti 1979, 193.
28 Vsi citati iz Bohoričevega predgovora njegove slovnice so vzeti iz prevoda, ki ga je
prispeval Anton Sovrè (Rupel 1934, 219–35). Da je namen Bohoričevega poveliče-
vanja Slovanov res premagovanje negativne podobe, ki se je v določenih krogih te-
daj očitno držala tako samih Slovencev kot nemara tudi slovanskih ljudstev na-
sploh, kaže misel, s katero zaključi drugi del svojega predgovora: »Saj prav nič ne
dvomim, da bo tej moji preprosti, vendar resnični pripovedi sleherni rodoljub pri-
tegnil in z menoj vred potrdil, da se mora slovanski narod imeti za zelo starega in
33
je zaradi svoje naklonjenosti italijanskim pesnikom, ki jih je skušal pri-
vabiti na Dunaj, nakopal zamero nekaterih nemških kolegov, ki so žele-
li, da bi na Dunajsko univerzo prišel znameniti Konrad Celtis (Simoniti
1979, 172–73). Tudi sam Celtis je Pergerju zameril njegovo italofilijo in
ga leta 1493 napadel z epigramom, v katerem ga je naslovil z »verolom-
nim Slovanom« (lat. perfide Slave).25
Kljub deficitu humanističnega (proto)nacionalizma pri Slovencih bi
lahko rekli, da je slovenske »barve«26 v vseevropski tekmi za nacional-
no čast zastopal zlasti Adam Bohorič, ki se je s predgovorom27 k svo-
ji slovnici Arcticae horulae iz leta 1584 najbolj približal »nacionalnemu
mitu« ter, kot ugotavlja Ahačič, na Slovenskem uvedel topos o velikem
obsegu »slovanskega« oziroma slovenskega jezika (Ahačič 2012, 183–84;
2007, 208–9, 213; o tem tudi Burke 2004, 24). V Bohoričevem predgovo-
ru namreč opazimo podobne nastavke kot pri nemškem »nacionalnem
mitu«. Tako kot nemški humanisti je namreč tudi slovenski protestant
s svojim pisanjem želel zavreči negativne stereotipe o svoji skupnosti,
ko je opozarjal, da nekateri o »našem slovenskem jeziku nespoštljivo so-
dijo in govoré«.28
25 Stih se glasi: »Non te Germana iam dicam stirpe creatum, / dum sperins patriam,
perfide Slave, meam.« Slovenski prevod je prispeval Anton Sovrè: »Več ne pore-
čem poslej, da na deblu si zrasel germanskem, / ker domovino črtiš mojo, zahrb-
tni Slovan!« Povzeto po: Simoniti 1979, 173, op. 74, 75.
26 Besedna zveza slovenske »barve« je tu rabljena zgolj kot prispodoba. Narodnih za
stav, kot jih poznamo od francoske revolucije ali pomladi narodov dalje, v obrav-
navanem obdobju še ni bilo. Po drugi strani pa ni nepomembno, da so pred uvod
no besedo Bohoričeve slovnice upodobljeni grbi vojvodin Koroške, Štajerske in
Kranjske (Bohorič 1584, naslovnica).
27 Izvirnik: Bohorič 1584; prevod predgovora Antona Sovrèta: Rupel 1934, 219–35.
Historiografska in jezikoslovna študija s prevodi ključnih pasusov: Ahačič 2007,
206–11. Gl tudi: Kidrič 1929–38, 86–87; Simoniti 1979, 193.
28 Vsi citati iz Bohoričevega predgovora njegove slovnice so vzeti iz prevoda, ki ga je
prispeval Anton Sovrè (Rupel 1934, 219–35). Da je namen Bohoričevega poveliče-
vanja Slovanov res premagovanje negativne podobe, ki se je v določenih krogih te-
daj očitno držala tako samih Slovencev kot nemara tudi slovanskih ljudstev na-
sploh, kaže misel, s katero zaključi drugi del svojega predgovora: »Saj prav nič ne
dvomim, da bo tej moji preprosti, vendar resnični pripovedi sleherni rodoljub pri-
tegnil in z menoj vred potrdil, da se mora slovanski narod imeti za zelo starega in
33
