Page 51 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 51
vincenc rajšp
Martin Luther v Wormsu
Stik s cesarjem je Luthar skušal vzpostaviti v začetku leta 1521. Leto
prej, avgusta 1520, je sporazumno s saškim dvorom izdal spis, ki se je ši-
ril kot letak, z naslovom Erbieten v nemščini, Oblatio v latinščini, po slo-
vensko »ponudba«, v katerem je cesarju izrazil pripravljenost, da opra-
viči očitane mu sporne člene, vendar je poudaril, da je bil v zadnjih treh
letih neprestano preganjan in da o njem govorijo samo slabo. Obenem
se je opravičeval, da je včasih pisal prestrogo ali žaljivo. Glede samega
bistva pa je ostal trden in je sporočil, da se kot pokoren sin svete krščan-
ske Cerkve pusti prepričati le z argumenti, ki temeljijo na Svetem pis-
mu. Tekst, ki je bil napisan v latinščini (za vladarja, ki ni znal nemško)
in v nemščini, je dal tudi nemudoma natisniti. V začetku januarja 1521
je Luther poslal ta »spravljivi« spis cesarju skupaj z osebnim pismom,
vendar slednji tega ni prebral, temveč je pismo raztrgal. (Schilling 2017,
211) Kljub temu je, ne brez intenzivnih pogajanj, cesar 6. marca Luthru
izdal poziv (nem. Zitation) na zagovor na državnem zboru in mu za-
gotovil – kljub pojmovanju kurije, da gre za pravnomočno obsojenega
krivoverca – zaščito na poti tja in nazaj (nem. freies und sicheres Geleit)
(Schilling 2017, 209).
Prenos poziva in zaščita na poti sta bila poverjena državnemu glas-
niku (Reichsherold) Kasparju Sturmu, ki je cesarjev mandat Luthru iz-
ročil 29. marca (Reinhardt 2016, 172). Na pot se je slednji pod varstvom
državnega glasnika odpravil 2. aprila. Odprto kočijo za potovanje mu
je posodil zlatar Christian Döring iz Wittenberga, mestni svet mu je
daroval 20 goldinarjev ter pregrinjalo za kočijo za primer dežja, pri-
jatelj Johannes Lang pa je primaknil še en goldinar. (Roper 2016, 229)
Univerza v Wittenbergu in magistrat sta finančno podprla Luthrovo pot
v Worms kot »službeno pot« za zastopanje »raziskovalnih izsledkov«
pred najvišjo institucijo države – državnim zborom. V skladu s pravi-
li eremitskega avguštinskega reda (Ordo Eremitarum Sancti Augustini)
ga je spremljal sobrat Johann Petzensteiner, ki mu pa »v svoji prepros-
tosti« ni bil vedno ravno v korist. Pomemben sopotnik je bil Nikolaus
von Amsdorff, profesor na wittenberški teološki fakulteti. Pri uvelja-
49
Martin Luther v Wormsu
Stik s cesarjem je Luthar skušal vzpostaviti v začetku leta 1521. Leto
prej, avgusta 1520, je sporazumno s saškim dvorom izdal spis, ki se je ši-
ril kot letak, z naslovom Erbieten v nemščini, Oblatio v latinščini, po slo-
vensko »ponudba«, v katerem je cesarju izrazil pripravljenost, da opra-
viči očitane mu sporne člene, vendar je poudaril, da je bil v zadnjih treh
letih neprestano preganjan in da o njem govorijo samo slabo. Obenem
se je opravičeval, da je včasih pisal prestrogo ali žaljivo. Glede samega
bistva pa je ostal trden in je sporočil, da se kot pokoren sin svete krščan-
ske Cerkve pusti prepričati le z argumenti, ki temeljijo na Svetem pis-
mu. Tekst, ki je bil napisan v latinščini (za vladarja, ki ni znal nemško)
in v nemščini, je dal tudi nemudoma natisniti. V začetku januarja 1521
je Luther poslal ta »spravljivi« spis cesarju skupaj z osebnim pismom,
vendar slednji tega ni prebral, temveč je pismo raztrgal. (Schilling 2017,
211) Kljub temu je, ne brez intenzivnih pogajanj, cesar 6. marca Luthru
izdal poziv (nem. Zitation) na zagovor na državnem zboru in mu za-
gotovil – kljub pojmovanju kurije, da gre za pravnomočno obsojenega
krivoverca – zaščito na poti tja in nazaj (nem. freies und sicheres Geleit)
(Schilling 2017, 209).
Prenos poziva in zaščita na poti sta bila poverjena državnemu glas-
niku (Reichsherold) Kasparju Sturmu, ki je cesarjev mandat Luthru iz-
ročil 29. marca (Reinhardt 2016, 172). Na pot se je slednji pod varstvom
državnega glasnika odpravil 2. aprila. Odprto kočijo za potovanje mu
je posodil zlatar Christian Döring iz Wittenberga, mestni svet mu je
daroval 20 goldinarjev ter pregrinjalo za kočijo za primer dežja, pri-
jatelj Johannes Lang pa je primaknil še en goldinar. (Roper 2016, 229)
Univerza v Wittenbergu in magistrat sta finančno podprla Luthrovo pot
v Worms kot »službeno pot« za zastopanje »raziskovalnih izsledkov«
pred najvišjo institucijo države – državnim zborom. V skladu s pravi-
li eremitskega avguštinskega reda (Ordo Eremitarum Sancti Augustini)
ga je spremljal sobrat Johann Petzensteiner, ki mu pa »v svoji prepros-
tosti« ni bil vedno ravno v korist. Pomemben sopotnik je bil Nikolaus
von Amsdorff, profesor na wittenberški teološki fakulteti. Pri uvelja-
49
