Page 55 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 55
vincenc rajšp
bo prišlo do državnega izobčenja. Luther ni preklical, zato je cesar ugo-
tovil, da je primoran izreči državno izobčenje. Nato je Luther prejel od-
pustnico z zagotovilom svobodnega povratka, vrniti se je moral v ena-
indvajsetih dneh. Iz Wormsa je odpotoval v petek, 26. aprila. Tako je
bila izdelava prekletstvenega edikta (nem. Verdammungsedikt) samo še
birokratska zadeva, vendar tudi to ni teklo brez zaznavnih značilnosti.
(Schilling 2017, 234) Čeprav je bila izdelava teksta poverjena papeškemu
poslaniku Aleandru že pred tedni, so redakcijski posegi izdajo zavlekli,
tako da ga je Karel izdal 8. maja, pred državnim zborom je bil prebran
24. maja, 26. maja pa ga je Karel končno podpisal, s tem pa je bilo Luthru
dano na razpolago tudi dovolj časa za varen povratek.
Odlok, ki je znan kot wormški edikt (nem. Wormser Edikt), ni izšel
kot sklep državnega zbora – knez Friderik je namreč odpotoval, predno
je bil prebran –, temveč kot odlok vladarjeve suverenosti. Vendar edikt,
državno izobčenje Luthra, velikemu delu stanov ni bil po volji, očita-
li so mu pravne pomanjkljivosti. Med sklepe državnega zbora (nem.
Reichsabschiede) je bil uvrščen šele na državnem zboru v Nürnbergu,
leta 1524. Vendar tudi to ni zadovoljilo Luthrovi reformaciji naklonje-
nih stanov. Dve leti kasneje, v državnem zboru v Speyerju, je Ferdinand,
ki je zastopal brata cesarja Karla V, pristal na zahtevo stanov, da izvaja-
jo edikt tako, kot lahko to zagovarjajo pred Bogom in cesarjem. Na dr-
žavnem zboru v Speyerju leta 1529 so še enkrat potrdili veljavnost edik-
ta, proti čemur je protestirala manjšina v državnem zboru, šest knezov
in grofov ter 14 zastopnikov državnih mest, beseda pa se je nato uvelja-
vila kot oznaka za novo vero – protestantizem. (»Wormser Edikt« s. d.)
Vendar sam edikt ni imel nikakršnega vpliva na Luthrov povratek, ki
je bil prekinjen 11. maja s spektakularno ugrabitvijo in z Luthrovim iz-
ginotjem. To se je zgodilo v popolni tajnosti, nihče ni vedel, če je Luther
živ ali ne, čeprav so bile močne domneve, da je zapustil državo. Vsekakor
je bilo ob podpisu edikta cesarju Karlu jasno, da lahko sežge le Luthrove
knjige, medtem ko njegovega življenja ne ogroža. Kot domnevajo danes,
je prišlo med vlado in saškim knezom celo do sporazuma ali vsaj tihe-
ga dogovora, da preprečijo najhujše. Saški knez Friderik Modri edik-
ta uradno tudi ni nikdar prejel, tako da za njegovo kneževino ni ve-
53
bo prišlo do državnega izobčenja. Luther ni preklical, zato je cesar ugo-
tovil, da je primoran izreči državno izobčenje. Nato je Luther prejel od-
pustnico z zagotovilom svobodnega povratka, vrniti se je moral v ena-
indvajsetih dneh. Iz Wormsa je odpotoval v petek, 26. aprila. Tako je
bila izdelava prekletstvenega edikta (nem. Verdammungsedikt) samo še
birokratska zadeva, vendar tudi to ni teklo brez zaznavnih značilnosti.
(Schilling 2017, 234) Čeprav je bila izdelava teksta poverjena papeškemu
poslaniku Aleandru že pred tedni, so redakcijski posegi izdajo zavlekli,
tako da ga je Karel izdal 8. maja, pred državnim zborom je bil prebran
24. maja, 26. maja pa ga je Karel končno podpisal, s tem pa je bilo Luthru
dano na razpolago tudi dovolj časa za varen povratek.
Odlok, ki je znan kot wormški edikt (nem. Wormser Edikt), ni izšel
kot sklep državnega zbora – knez Friderik je namreč odpotoval, predno
je bil prebran –, temveč kot odlok vladarjeve suverenosti. Vendar edikt,
državno izobčenje Luthra, velikemu delu stanov ni bil po volji, očita-
li so mu pravne pomanjkljivosti. Med sklepe državnega zbora (nem.
Reichsabschiede) je bil uvrščen šele na državnem zboru v Nürnbergu,
leta 1524. Vendar tudi to ni zadovoljilo Luthrovi reformaciji naklonje-
nih stanov. Dve leti kasneje, v državnem zboru v Speyerju, je Ferdinand,
ki je zastopal brata cesarja Karla V, pristal na zahtevo stanov, da izvaja-
jo edikt tako, kot lahko to zagovarjajo pred Bogom in cesarjem. Na dr-
žavnem zboru v Speyerju leta 1529 so še enkrat potrdili veljavnost edik-
ta, proti čemur je protestirala manjšina v državnem zboru, šest knezov
in grofov ter 14 zastopnikov državnih mest, beseda pa se je nato uvelja-
vila kot oznaka za novo vero – protestantizem. (»Wormser Edikt« s. d.)
Vendar sam edikt ni imel nikakršnega vpliva na Luthrov povratek, ki
je bil prekinjen 11. maja s spektakularno ugrabitvijo in z Luthrovim iz-
ginotjem. To se je zgodilo v popolni tajnosti, nihče ni vedel, če je Luther
živ ali ne, čeprav so bile močne domneve, da je zapustil državo. Vsekakor
je bilo ob podpisu edikta cesarju Karlu jasno, da lahko sežge le Luthrove
knjige, medtem ko njegovega življenja ne ogroža. Kot domnevajo danes,
je prišlo med vlado in saškim knezom celo do sporazuma ali vsaj tihe-
ga dogovora, da preprečijo najhujše. Saški knez Friderik Modri edik-
ta uradno tudi ni nikdar prejel, tako da za njegovo kneževino ni ve-
53
