Page 87 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 87
cvetka hedžet tÔth
giki že zdavnaj ne bi smelo več biti. Schopenhauerjeva teorija bivajočega
je kot himna obstoju, bivanju v trajanju, ki se izpoje v večnost.
V romanu Abadon beremo: »Človeška iznajdba časa! In nje malenkost
nasproti večnosti. Malenkost ohole človeške zgodovine.« (Mencinger
[1893] 1962, 425) Vladimir Truhlar zato v svojem prispevku z naslovom
»Notranje krščanstvo« v Mencingerjevem »Abadonu« komentira: »Kaj
nakazujejo te beležke? Da je človek ’iznašel čas’. V njem gradi zgodovi-
no. Oholo človeško zgodovino. Ta je malenkostna v primeri z večnostjo.
V tej oholi zgodovini se človek moti, ker vidi učinke, vzrokov pa ne.«
(Truhlar 1977, 36) […] Zato je po Schopenhauerju historično filozofiranje
zgrešeno in zato osebno nasprotuje temu, da bi filozofija zgodovine pre-
učevala to, »kar vedno nastaja in nikdar ni« (Schopenhauer [1844] 1986,
569). Svet je treba motriti celostno, vendar se ne spraševati »po zakaj, od
kod, čemu sveta, temveč edino in samo po kaj« (Schopenhauer 1985, 570).
Vprašanje zakaj svet je namreč po Schopenhauerju vedno podreje-
no temu kaj sveta; tako odločno trdi, da je onkraj sveta samo izpeljani
pojem, v bistvu posledica in ne vzrok. Celotna teorija, tudi filozofija in
umetnost, zato pomenijo le ponavljanje in odražanje sveta v pojmih, ki
nimajo samo in izključno duhovnega porekla, ampak so hkrati tudi po-
polnočutni govor, ki enakovredno vključuje diskurzivno in intuitivno,
refleksijsko in doživljajsko. Heglovstvo s svojim historizmom in deklari-
ranim optimizmom prihaja po Schopenhauerju celo v bližino katoliciz-
ma, zato ne preseneča tale sklep: »Nemški ali novi katolicizem ni namreč
nič drugega kot popularizirano heglovstvo. Pri obeh ostane svet nepo-
jasnjen, brez dodatnih izpeljav samo obstaja. Preprosto obdrži naziv Bog,
človeštvo pa Kristus. Oba sta ’sama sebi namen’, to je, sta pač tu in treba
ju je pustiti pri miru, vse dokler traja kratko življenje. Gaudeamus igi-
tur! [Veselimo se torej!] In Heglovo poveličevanje države, ki vodi vse do
komunizma.« (Schopenhauer [1851] 1986a, 180–81) Za te misli so mu po-
znejši marksisti, kot je Max Horkheimer, dali priznanje z ugotovitvijo,
da je zgodovini videl v srce (Horkheimer 1961, 14). Čas sesutja socializ-
ma boljševiškega izvora, ki končuje dvestoletno obdobje revolucij, po-
novno odpira pot k branju in razmisleku o tem, kaj je ta čudni samotar
in ljudomrznež želel, ko nas je opozarjal, da dajmo zlo svetovnih razse-
85
giki že zdavnaj ne bi smelo več biti. Schopenhauerjeva teorija bivajočega
je kot himna obstoju, bivanju v trajanju, ki se izpoje v večnost.
V romanu Abadon beremo: »Človeška iznajdba časa! In nje malenkost
nasproti večnosti. Malenkost ohole človeške zgodovine.« (Mencinger
[1893] 1962, 425) Vladimir Truhlar zato v svojem prispevku z naslovom
»Notranje krščanstvo« v Mencingerjevem »Abadonu« komentira: »Kaj
nakazujejo te beležke? Da je človek ’iznašel čas’. V njem gradi zgodovi-
no. Oholo človeško zgodovino. Ta je malenkostna v primeri z večnostjo.
V tej oholi zgodovini se človek moti, ker vidi učinke, vzrokov pa ne.«
(Truhlar 1977, 36) […] Zato je po Schopenhauerju historično filozofiranje
zgrešeno in zato osebno nasprotuje temu, da bi filozofija zgodovine pre-
učevala to, »kar vedno nastaja in nikdar ni« (Schopenhauer [1844] 1986,
569). Svet je treba motriti celostno, vendar se ne spraševati »po zakaj, od
kod, čemu sveta, temveč edino in samo po kaj« (Schopenhauer 1985, 570).
Vprašanje zakaj svet je namreč po Schopenhauerju vedno podreje-
no temu kaj sveta; tako odločno trdi, da je onkraj sveta samo izpeljani
pojem, v bistvu posledica in ne vzrok. Celotna teorija, tudi filozofija in
umetnost, zato pomenijo le ponavljanje in odražanje sveta v pojmih, ki
nimajo samo in izključno duhovnega porekla, ampak so hkrati tudi po-
polnočutni govor, ki enakovredno vključuje diskurzivno in intuitivno,
refleksijsko in doživljajsko. Heglovstvo s svojim historizmom in deklari-
ranim optimizmom prihaja po Schopenhauerju celo v bližino katoliciz-
ma, zato ne preseneča tale sklep: »Nemški ali novi katolicizem ni namreč
nič drugega kot popularizirano heglovstvo. Pri obeh ostane svet nepo-
jasnjen, brez dodatnih izpeljav samo obstaja. Preprosto obdrži naziv Bog,
človeštvo pa Kristus. Oba sta ’sama sebi namen’, to je, sta pač tu in treba
ju je pustiti pri miru, vse dokler traja kratko življenje. Gaudeamus igi-
tur! [Veselimo se torej!] In Heglovo poveličevanje države, ki vodi vse do
komunizma.« (Schopenhauer [1851] 1986a, 180–81) Za te misli so mu po-
znejši marksisti, kot je Max Horkheimer, dali priznanje z ugotovitvijo,
da je zgodovini videl v srce (Horkheimer 1961, 14). Čas sesutja socializ-
ma boljševiškega izvora, ki končuje dvestoletno obdobje revolucij, po-
novno odpira pot k branju in razmisleku o tem, kaj je ta čudni samotar
in ljudomrznež želel, ko nas je opozarjal, da dajmo zlo svetovnih razse-
85
