Page 85 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 85
BILO JE POVEDANO
Stati in obstati 17(2021): 83-89
https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)83-89
DEMASKIRAJOČE TEDENDENCE: ABADON
Cvetka Hedžet Tóth (†)
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Arthur Schopenhauer (1778–1860) je nedvomno zelo samosvoj mislec,
ki združuje tako uporništvo kot svetništvo, asketstvo in prefinjen obču-
tek za čutnost. Upira se ustaljenemu redu, bodisi družbenemu ali no-
tranjemu, tradiciji in merilom razsvetljenske misli, ki so moderno oči-
tno čedalje bolj soočale z dilemami, kako misliti pojem svobode, da ne
bi ta spet prešel v svoje nasprotje. […]
Svetovne zgodovine po Schopenhauerju nikakor ne moremo doje-
mati kot načrtno in povsem organsko konstruirano celoto, ki jo usmer-
ja zgodovinskorazvojni optimizem, zato je že v samem izhodišču nje-
gove filozofije očitno antiheglovstvo. […]
Eden izmed zelo tehtnih razlogov za učinkovanje misli upornega
Heglovega učenca je to, da je bil trdovraten človek morale, kot o njem
ugotavlja Friedrich Nietzsche (Nietzsche [1906] 1991, 238). Če filozof
premore etiko, potem je njegova filozofija transparentna, in taka je
Schopenhauerjeva filozofija, namreč razvidna po svojih temeljih in v
njih, še bolj pa glede na svojo naravnanost, ki je bila zelo miroljubna. […]
Prizvok nečesa pogubnega in uničevalnega je zajet v pojmu časa, ki
je obsedel celo Samorada Veselina, glavnega junaka romana Abadon iz
leta 1893, ki ga je napisal naš Janez Mencinger (1838–1912). Tako v tem
slovenskem romanu vidimo določeno podobnost, vendar nikakor ne
istovetnost s Schopenhauerjevim Svetom kot voljo in predstavo. Ker gre
za analogijo in ne za identiteto, je treba odločno prekiniti z razprava-
mi o neposrednem vplivu Arthurja Schopenhauerja na kakšnega slo-
venskega misleca. Slovenska misel je v Schopenhauerjevem času že bila
83
Stati in obstati 17(2021): 83-89
https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)83-89
DEMASKIRAJOČE TEDENDENCE: ABADON
Cvetka Hedžet Tóth (†)
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Arthur Schopenhauer (1778–1860) je nedvomno zelo samosvoj mislec,
ki združuje tako uporništvo kot svetništvo, asketstvo in prefinjen obču-
tek za čutnost. Upira se ustaljenemu redu, bodisi družbenemu ali no-
tranjemu, tradiciji in merilom razsvetljenske misli, ki so moderno oči-
tno čedalje bolj soočale z dilemami, kako misliti pojem svobode, da ne
bi ta spet prešel v svoje nasprotje. […]
Svetovne zgodovine po Schopenhauerju nikakor ne moremo doje-
mati kot načrtno in povsem organsko konstruirano celoto, ki jo usmer-
ja zgodovinskorazvojni optimizem, zato je že v samem izhodišču nje-
gove filozofije očitno antiheglovstvo. […]
Eden izmed zelo tehtnih razlogov za učinkovanje misli upornega
Heglovega učenca je to, da je bil trdovraten človek morale, kot o njem
ugotavlja Friedrich Nietzsche (Nietzsche [1906] 1991, 238). Če filozof
premore etiko, potem je njegova filozofija transparentna, in taka je
Schopenhauerjeva filozofija, namreč razvidna po svojih temeljih in v
njih, še bolj pa glede na svojo naravnanost, ki je bila zelo miroljubna. […]
Prizvok nečesa pogubnega in uničevalnega je zajet v pojmu časa, ki
je obsedel celo Samorada Veselina, glavnega junaka romana Abadon iz
leta 1893, ki ga je napisal naš Janez Mencinger (1838–1912). Tako v tem
slovenskem romanu vidimo določeno podobnost, vendar nikakor ne
istovetnost s Schopenhauerjevim Svetom kot voljo in predstavo. Ker gre
za analogijo in ne za identiteto, je treba odločno prekiniti z razprava-
mi o neposrednem vplivu Arthurja Schopenhauerja na kakšnega slo-
venskega misleca. Slovenska misel je v Schopenhauerjevem času že bila
83
