Page 86 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 86
bilo je povedano
zadosti svetovljansko, danes bi rekli evropsko, usmerjena, kot taka je
sama izoblikovala svojo lastno komunikacijsko zmožnost glede odziva-
nja na dogajanje v evropski kulturi, katere del je tudi sama vedno bila,
posredno prek nje pa tudi s svetovno. Soočenje s Schopenhauerjem, po
Mencingerju tem drznim sebehvalcem, ki je »zmešal glavo mnogim omi-
kancem« (Mencinger [1893] 1962, 163), mora potekati na tej, docela ena-
kovredni ravni, in ta se glasi Schopenhauer in slovenska misel.
Kaj omogoča takšno enakovredno primerjavo?
Najprej sámo dejstvo obstoja sveta, bitnost sveta samega in obstoj živ-
ljenja v njem. To sproža radost bivanja, celo občudovanje in strmenje,
ki je zelo daleč od pesimizma. […] In kakor koli že razumemo navzoč-
nost Schopenhauerjeve misli v Mencingerjevem Abadonu, tudi v njem
gre – povedano s Schopenhauerjevo pomočjo – za univerzalnost člove-
kovega dojemanja, ki se nikakor ne omejuje samo na en narod, na eno
kulturo, ampak je kljub vsem razlikam prepoznavna vsepovsod v sve-
tu. Obširneje govori o svojem odnosu do Schopenhauerja Mencinger
sam (Mencinger [1893] 1962, 427–34). Kot zanimivost naj navedem
Mencingerjev poskus zavračanja pesimizma. Ker Schopenhauerjeva mi-
sel ni pesimizem, je morda Mencinger dobil oporo za to že pri samem
Schopenhauerju, kar potrjuje pravilnost njegovega razumevanja elegan-
tnega filozofa. […]
Če se vprašamo, kje so razlogi za bistveno nesoglasje med njim
[Schopenhauerjem] in Heglom, potem je treba opozoriti na problem
učasovanja bivajočega. Človeška iznajdba časa je po Schopenhauerju
zgrešena predvsem zaradi tega, ker po njegovem človekovih časovnih
ciljev ne moremo povzdigovati do večnih in absolutnih ciljev. Tako nje-
gova nezaupnica zgodovini pomeni dejansko nezaupnico času. Pri tem
je zavračal zamisel o obljubljeni srečni prihodnosti kot podlag[i] za zgo-
dovinskorazvojni optimizem, kajti če bi nas čas mogel z lastno silo pri-
peljati v nekakšno srečno stanje, bi v takem stanju morali biti že zdavnaj.
Njegov ugovor teoriji propada, po kateri časovno bistvo zgodovine do-
ločamo z razvojem navzdol, torej s čim propadajočim (ideja konca zgo-
dovine), pa je, da nas, kot Schopenhauer ironično pripominja, po tej lo-
84
zadosti svetovljansko, danes bi rekli evropsko, usmerjena, kot taka je
sama izoblikovala svojo lastno komunikacijsko zmožnost glede odziva-
nja na dogajanje v evropski kulturi, katere del je tudi sama vedno bila,
posredno prek nje pa tudi s svetovno. Soočenje s Schopenhauerjem, po
Mencingerju tem drznim sebehvalcem, ki je »zmešal glavo mnogim omi-
kancem« (Mencinger [1893] 1962, 163), mora potekati na tej, docela ena-
kovredni ravni, in ta se glasi Schopenhauer in slovenska misel.
Kaj omogoča takšno enakovredno primerjavo?
Najprej sámo dejstvo obstoja sveta, bitnost sveta samega in obstoj živ-
ljenja v njem. To sproža radost bivanja, celo občudovanje in strmenje,
ki je zelo daleč od pesimizma. […] In kakor koli že razumemo navzoč-
nost Schopenhauerjeve misli v Mencingerjevem Abadonu, tudi v njem
gre – povedano s Schopenhauerjevo pomočjo – za univerzalnost člove-
kovega dojemanja, ki se nikakor ne omejuje samo na en narod, na eno
kulturo, ampak je kljub vsem razlikam prepoznavna vsepovsod v sve-
tu. Obširneje govori o svojem odnosu do Schopenhauerja Mencinger
sam (Mencinger [1893] 1962, 427–34). Kot zanimivost naj navedem
Mencingerjev poskus zavračanja pesimizma. Ker Schopenhauerjeva mi-
sel ni pesimizem, je morda Mencinger dobil oporo za to že pri samem
Schopenhauerju, kar potrjuje pravilnost njegovega razumevanja elegan-
tnega filozofa. […]
Če se vprašamo, kje so razlogi za bistveno nesoglasje med njim
[Schopenhauerjem] in Heglom, potem je treba opozoriti na problem
učasovanja bivajočega. Človeška iznajdba časa je po Schopenhauerju
zgrešena predvsem zaradi tega, ker po njegovem človekovih časovnih
ciljev ne moremo povzdigovati do večnih in absolutnih ciljev. Tako nje-
gova nezaupnica zgodovini pomeni dejansko nezaupnico času. Pri tem
je zavračal zamisel o obljubljeni srečni prihodnosti kot podlag[i] za zgo-
dovinskorazvojni optimizem, kajti če bi nas čas mogel z lastno silo pri-
peljati v nekakšno srečno stanje, bi v takem stanju morali biti že zdavnaj.
Njegov ugovor teoriji propada, po kateri časovno bistvo zgodovine do-
ločamo z razvojem navzdol, torej s čim propadajočim (ideja konca zgo-
dovine), pa je, da nas, kot Schopenhauer ironično pripominja, po tej lo-
84
