Page 88 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 88
bilo je povedano
žnosti ustavljati s čim miroljubnim in nikdar ne z revolucijo, z nasiljem,
ki spet poraja samo nasilje.
Schopenhauer je bil zelo dolgo ne samo s strani heglovsko razmišlju-
jočega uma, žal tudi s strani marksizma, uradnega še posebej, deležen
očitka, da njegovemu učasovanju bivajočega očitno primanjkuje čuta za
tematizacijo pojma napredka. Toda očitek, da je Schopenhauerjeva fi-
lozofija filozofija zaustavljenega napredka, ki prisega na nekakšno brez-
časnost, je treba soočiti z dejstvom, da Schopenhauer mnogo bolj kot na-
predek sam zaustavlja človeško aroganco. Zaustavlja s čim? Predvsem
z etiko – in etika je tista, ki vsak kanček življenja naredi za docela raz-
vidnega v tem smislu, ker etično ozaveščeno bivanje spreminja svet v
pristno, neodtujeno bivanje, ki obvladuje celo pesimizem.
Klic romantike nazaj k naravi v Schopenhauerjevem uporniškem
svetu ne pomeni eskapizma […]. Schopenhauer doživljanje narave […]
eskapizmu odtegne in ga prenese v človekovo notranjost, da jo s tem ok-
repi, predvsem v smislu »ozaveščanja občutja prvobitnosti, ki je v vsa-
kem spoznavajočem bitju« (Schopenhauer [1851] 1986b, 25). Če ta obrat k
notranjosti pomeni navzočnost mistike, pa je hkrati s tem notranjost kot
ključ za bistvo sveta, ker se z njo po Schopenhauerju da razbrati celotni
pojavni svet v njegovi soodvisnosti in univerzalni povezanosti vsega z
vsem. In ravno ta hen kai pán – eno in vse – je več kot očitna kozmodi-
ceja in panteizacija, ki se ji pridružuje poetizacija narave.
Zdaj je svet po Schopenhauerju filozofsko berljiv, z vsem izstopa sto-
icizem, njegov klic nazaj k naravi ni le romantična nostalgija premožne-
ga in samovšečnega misleca, je klic nazaj k duhu sveta. Tukaj gre za
hermenevtiko bivajočega, pred katero ne ostaja čisto nič skrivnostno
in zagonetno, zavest je spoznavajoča in povzemajoča in nikakor ne več
po vzoru absolutnega idealizma konstituirajoča. Ohranja svojo metafi-
zično naravnanost, ki pa vsemu absolutnemu po vzoru platonistične-
ga zasvetovja odločno reče ne, vendar odgovor spet ni nihilizem. Upor
proti absolutnemu idealizmu končuje v etiki, ki ne priznava več absolu-
tnih meril, čeprav etika sama zdaj marsikdaj nastopa kot verovanje, celo
kot absolutni ideal, ki življenje z vsem osredinja in ga krepi. Prihaja do
sovpadanja človekovega notranjega reda z zunanjim, družbenim in obo-
86
žnosti ustavljati s čim miroljubnim in nikdar ne z revolucijo, z nasiljem,
ki spet poraja samo nasilje.
Schopenhauer je bil zelo dolgo ne samo s strani heglovsko razmišlju-
jočega uma, žal tudi s strani marksizma, uradnega še posebej, deležen
očitka, da njegovemu učasovanju bivajočega očitno primanjkuje čuta za
tematizacijo pojma napredka. Toda očitek, da je Schopenhauerjeva fi-
lozofija filozofija zaustavljenega napredka, ki prisega na nekakšno brez-
časnost, je treba soočiti z dejstvom, da Schopenhauer mnogo bolj kot na-
predek sam zaustavlja človeško aroganco. Zaustavlja s čim? Predvsem
z etiko – in etika je tista, ki vsak kanček življenja naredi za docela raz-
vidnega v tem smislu, ker etično ozaveščeno bivanje spreminja svet v
pristno, neodtujeno bivanje, ki obvladuje celo pesimizem.
Klic romantike nazaj k naravi v Schopenhauerjevem uporniškem
svetu ne pomeni eskapizma […]. Schopenhauer doživljanje narave […]
eskapizmu odtegne in ga prenese v človekovo notranjost, da jo s tem ok-
repi, predvsem v smislu »ozaveščanja občutja prvobitnosti, ki je v vsa-
kem spoznavajočem bitju« (Schopenhauer [1851] 1986b, 25). Če ta obrat k
notranjosti pomeni navzočnost mistike, pa je hkrati s tem notranjost kot
ključ za bistvo sveta, ker se z njo po Schopenhauerju da razbrati celotni
pojavni svet v njegovi soodvisnosti in univerzalni povezanosti vsega z
vsem. In ravno ta hen kai pán – eno in vse – je več kot očitna kozmodi-
ceja in panteizacija, ki se ji pridružuje poetizacija narave.
Zdaj je svet po Schopenhauerju filozofsko berljiv, z vsem izstopa sto-
icizem, njegov klic nazaj k naravi ni le romantična nostalgija premožne-
ga in samovšečnega misleca, je klic nazaj k duhu sveta. Tukaj gre za
hermenevtiko bivajočega, pred katero ne ostaja čisto nič skrivnostno
in zagonetno, zavest je spoznavajoča in povzemajoča in nikakor ne več
po vzoru absolutnega idealizma konstituirajoča. Ohranja svojo metafi-
zično naravnanost, ki pa vsemu absolutnemu po vzoru platonistične-
ga zasvetovja odločno reče ne, vendar odgovor spet ni nihilizem. Upor
proti absolutnemu idealizmu končuje v etiki, ki ne priznava več absolu-
tnih meril, čeprav etika sama zdaj marsikdaj nastopa kot verovanje, celo
kot absolutni ideal, ki življenje z vsem osredinja in ga krepi. Prihaja do
sovpadanja človekovega notranjega reda z zunanjim, družbenim in obo-
86
