Page 89 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 89
cvetka hedžet tÔth
jega s svetovnim redom, harmonični krogotok svetovne biti in življenja
v njej je sklenjen. Podobno kot etika nastopa še kultura, ki pri mnogih
intelektualcih, ki so sledili Schopenhauerju, pomeni najvišji imperativ
bivanja, najbolj osredinjeno življenje. […]
Za mnoge je Schopenhauerjeva etika sočutja najdoslednejša krščan-
ska etika. Mencingerjev Abadon to etiko imenuje »notranje krščanstvo,
katero se ne kaže samo na licu, ampak se javlja v delih pravice in lju-
bezni« (Mencinger [1893] 1962, 390), torej kot druga dejavna resnica in
ne kot prva, najvišja, ki ljudi nazorsko ločuje med seboj. Kot druga, tj.
praktično dejavna, vsebuje izrazito povezovalno moč in učinkuje kot
etika. Ta moč notranjosti – kot občutje prvobitnosti – je idejno navzo-
ča še pri Kocbeku, ki spregovori o biocentrični metafiziki, saj je kot »sil-
na afirmacija življenja« (Kocbek [1974] 1989, 22) in k tej spadata tako sa-
modanost sveta kot tudi krščanski etos. […]
Tako Schopenhauer pri izgradnji svoje etike za podlago ne jemlje te-
odiceje, ampak samo kozmodicejo, in pri tem skuša posredovati kaj od-
rešujočega. Ravno zaradi tega ni malo tistih, ki o njegovi filozofiji ugo-
tavljajo, da gre pri njej za religiozni ateizem. […]
Tako boljša polovica Samorada Veselina, ki je v Mencingerjevem ro-
manu Abadon ni mogel osvojiti zli duh Abadon, nakazuje pot iz mrež
pesimizma z močjo notranjosti, in če ta moč ne izhaja iz odpovedi tran-
scendence na ravni imanence, je primerjava s Schopenhauerjem spet
zgovorna in prepričljiva. […]
Schopenhauer ni razlagal etike najprej kot etiko, ampak stvarnost
sámo in življenje v njej, zato je tudi njegova etika najprej teorija o biva-
jočem, ki načenja vprašanje o »vrednosti in nevrednosti nekega biva-
nja« (Schopenhauer [1819] 1986, 375), kajti najbolj notranje bistvo človeka
je istovetno z bistvom sveta in vsega bivajočega. Vendar volja kot bitno-
stno načelo (volja je volja do biti, bivanja, obstoja, življenja), to najbolj
notranje bistvo vsega bivajočega, nima samo afirmativnega pomena. […]
Skratka, sopomenskost volje je izvirno zlo, to je egoizem, ki je zelo
nemoralen. […] »Egoizem je po svoji naravi brezmejen: človek želi brez-
pogojno ohraniti svoje bivanje, […] razviti hoče najvišjo možno količino
ugodja, […] poskuša razviti v sebi še nove možnosti uživanja. Vse, kar
87
jega s svetovnim redom, harmonični krogotok svetovne biti in življenja
v njej je sklenjen. Podobno kot etika nastopa še kultura, ki pri mnogih
intelektualcih, ki so sledili Schopenhauerju, pomeni najvišji imperativ
bivanja, najbolj osredinjeno življenje. […]
Za mnoge je Schopenhauerjeva etika sočutja najdoslednejša krščan-
ska etika. Mencingerjev Abadon to etiko imenuje »notranje krščanstvo,
katero se ne kaže samo na licu, ampak se javlja v delih pravice in lju-
bezni« (Mencinger [1893] 1962, 390), torej kot druga dejavna resnica in
ne kot prva, najvišja, ki ljudi nazorsko ločuje med seboj. Kot druga, tj.
praktično dejavna, vsebuje izrazito povezovalno moč in učinkuje kot
etika. Ta moč notranjosti – kot občutje prvobitnosti – je idejno navzo-
ča še pri Kocbeku, ki spregovori o biocentrični metafiziki, saj je kot »sil-
na afirmacija življenja« (Kocbek [1974] 1989, 22) in k tej spadata tako sa-
modanost sveta kot tudi krščanski etos. […]
Tako Schopenhauer pri izgradnji svoje etike za podlago ne jemlje te-
odiceje, ampak samo kozmodicejo, in pri tem skuša posredovati kaj od-
rešujočega. Ravno zaradi tega ni malo tistih, ki o njegovi filozofiji ugo-
tavljajo, da gre pri njej za religiozni ateizem. […]
Tako boljša polovica Samorada Veselina, ki je v Mencingerjevem ro-
manu Abadon ni mogel osvojiti zli duh Abadon, nakazuje pot iz mrež
pesimizma z močjo notranjosti, in če ta moč ne izhaja iz odpovedi tran-
scendence na ravni imanence, je primerjava s Schopenhauerjem spet
zgovorna in prepričljiva. […]
Schopenhauer ni razlagal etike najprej kot etiko, ampak stvarnost
sámo in življenje v njej, zato je tudi njegova etika najprej teorija o biva-
jočem, ki načenja vprašanje o »vrednosti in nevrednosti nekega biva-
nja« (Schopenhauer [1819] 1986, 375), kajti najbolj notranje bistvo človeka
je istovetno z bistvom sveta in vsega bivajočega. Vendar volja kot bitno-
stno načelo (volja je volja do biti, bivanja, obstoja, življenja), to najbolj
notranje bistvo vsega bivajočega, nima samo afirmativnega pomena. […]
Skratka, sopomenskost volje je izvirno zlo, to je egoizem, ki je zelo
nemoralen. […] »Egoizem je po svoji naravi brezmejen: človek želi brez-
pogojno ohraniti svoje bivanje, […] razviti hoče najvišjo možno količino
ugodja, […] poskuša razviti v sebi še nove možnosti uživanja. Vse, kar
87
