Page 73 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 73
marjana dolšina delač
in njegovih zaslugah za slovenski narod in da bi se ‒ o strahota ‒ celo ne
udeležilo kake Trubarjeve proslave.« (»Radi Trubarjevega jubileja« 1908,
[2]) Na srečo klerikalne javnosti je vmes posegla višja sila in izlet je za-
radi slabega vremena odpadel (»Izlet v Rašico« 1908, [2]).
Seveda lahko protitrubarsko nastrojenost v Velikih Laščah, ki glede
na zavračanje teh pozivov med preprostim prebivalstvom niti ni bila ši-
roko razširjena (prim. Globočnik 2020, 394), razumemo kot odslikavo
splošnega družbenega razpoloženja na začetku 20. stoletja. Bližina nje-
govega rojstnega kraja ga je le še potencirala v potrebo po odklonitvi
identifikacije s protestantskimi prevratniškimi idejami o kaljenju kato-
liškega miru. Slabega pol stoletja prej je celo sam Fran Levstik v istem
Slovenskem narodu (članek Tujčeva peta) zapisal, da je protestantizem
»pri nas germanizem, česar pač ni razumel ni Trubar, ni Dalmatin, ni
Bohorič« (Levstik 1868, [4]). Postavitev spomenika v Ljubljani zagoto-
vo opominja na odkoreninjanje starega pogleda na očeta slovenske be-
sede v začetku 20. stoletja, Bernekerjeva mojstrovina pa je temu dala
svež zagon.
Kot zadnji od treh nespornih velikanov je v kamen vdelani spomin
dobil Josip Stritar. Ob stoletnici njegovega rojstva so leta 1936 v rodni
Podsmreki na hišo, ki je nasledila njegovo rojstno, vdelali literatovo re-
liefno podobo (slika 2). Dogodek je močno zaznamoval lokalno, pred-
vsem vaško skupnost in nekatere okoliške hiše so celo dobile nove fa-
sade kot prispevek k slavnostni podobi vasi. Oblika spominske plošče,
ki jo je Špelca Čopič označila kot »cenejšo predhodnico in spremlje-
valko spomenikov« (2000, 20), prostorsko ne posega v svojo okolico in
je bila zato nadvse primerna izbira za zasebno dvorišče v vaškem oko-
lju. Izdelal jo je France Gorše, rojen v Zamostcu pri Sodražici, ki je dol-
go časa ustvarjal pod očitnim vplivom svojega profesorja na zagrebški
akademiji, Ivana Meštrovića. Narodna galerija hrani njegovo bronasto
Evo iz leta 1938, pred Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani se
srečamo tudi z upodobitvijo Ivana Prijatelja, ki je leta 1942 nastala na
pobudo Jožeta Plečnika. Po drugi svetovni vojni je moral globoko ver-
ni umetnik z raznolikim opusom zaradi nenaklonjenih političnih raz-
mer emigrirati v Združene države Amerike, od koder se je vrnil šele v
281
in njegovih zaslugah za slovenski narod in da bi se ‒ o strahota ‒ celo ne
udeležilo kake Trubarjeve proslave.« (»Radi Trubarjevega jubileja« 1908,
[2]) Na srečo klerikalne javnosti je vmes posegla višja sila in izlet je za-
radi slabega vremena odpadel (»Izlet v Rašico« 1908, [2]).
Seveda lahko protitrubarsko nastrojenost v Velikih Laščah, ki glede
na zavračanje teh pozivov med preprostim prebivalstvom niti ni bila ši-
roko razširjena (prim. Globočnik 2020, 394), razumemo kot odslikavo
splošnega družbenega razpoloženja na začetku 20. stoletja. Bližina nje-
govega rojstnega kraja ga je le še potencirala v potrebo po odklonitvi
identifikacije s protestantskimi prevratniškimi idejami o kaljenju kato-
liškega miru. Slabega pol stoletja prej je celo sam Fran Levstik v istem
Slovenskem narodu (članek Tujčeva peta) zapisal, da je protestantizem
»pri nas germanizem, česar pač ni razumel ni Trubar, ni Dalmatin, ni
Bohorič« (Levstik 1868, [4]). Postavitev spomenika v Ljubljani zagoto-
vo opominja na odkoreninjanje starega pogleda na očeta slovenske be-
sede v začetku 20. stoletja, Bernekerjeva mojstrovina pa je temu dala
svež zagon.
Kot zadnji od treh nespornih velikanov je v kamen vdelani spomin
dobil Josip Stritar. Ob stoletnici njegovega rojstva so leta 1936 v rodni
Podsmreki na hišo, ki je nasledila njegovo rojstno, vdelali literatovo re-
liefno podobo (slika 2). Dogodek je močno zaznamoval lokalno, pred-
vsem vaško skupnost in nekatere okoliške hiše so celo dobile nove fa-
sade kot prispevek k slavnostni podobi vasi. Oblika spominske plošče,
ki jo je Špelca Čopič označila kot »cenejšo predhodnico in spremlje-
valko spomenikov« (2000, 20), prostorsko ne posega v svojo okolico in
je bila zato nadvse primerna izbira za zasebno dvorišče v vaškem oko-
lju. Izdelal jo je France Gorše, rojen v Zamostcu pri Sodražici, ki je dol-
go časa ustvarjal pod očitnim vplivom svojega profesorja na zagrebški
akademiji, Ivana Meštrovića. Narodna galerija hrani njegovo bronasto
Evo iz leta 1938, pred Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani se
srečamo tudi z upodobitvijo Ivana Prijatelja, ki je leta 1942 nastala na
pobudo Jožeta Plečnika. Po drugi svetovni vojni je moral globoko ver-
ni umetnik z raznolikim opusom zaradi nenaklonjenih političnih raz-
mer emigrirati v Združene države Amerike, od koder se je vrnil šele v
281
