Page 75 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 75
marjana dolšina delač
214) Kljub ohranitvi stare likovne tradicije je konec druge svetovne vojne
za produkcijo javnih spomenikov pomenil drastičen vsebinski obrat k
obeleževanju ključnih dogodkov in osebnosti narodnoosvobodilnega
boja (NOB), ki je moralo potešiti čustvene in dejanske rane ljudstva ter
konsolidirati novo obliko oblasti.13 Med znamenji bojev in slavospevi re-
voluciji je spomenik Primožu Trubarju, ki so ga ob štiristoletnici izida
prve slovenske knjige leta 1951 postavili in leta 1952 slavnostno odkrili
na Rašici (slika 3), nedoumljiva in nepričakovana izjema, zato je bil ver-
jetno enako kot Levstikov spomenik zaradi namerne skromnosti izve-
den v obliki arhitektonske in ne kiparske celote. Kot je zapisala Špelca
Čopič (2000, 165), »teh spomenikov ni omejevala stroga ideološka kon-
trola, zato so arhitekti lahko brez večjih sprememb nadaljevali pred voj-
no začeto razvojno pot«. Med njimi je bil tudi arhitekt Vinko Glanz,
eden tistih Plečnikovih učencev, ki je nadaljeval njegov koncept in po-
dobo javnega spomenika.14 Že pred drugo svetovno vojno se je izkazal z
nagrobnim spomenikom Gregorju Žerjavu na ljubljanskih Žalah (1931),
ki si ga je zamislil kot cilindrični steber na ploščadi s čepastimi stebrič-
ki (prim. Čopič 2000, 322). Pri izvedbi kiparskega okrasa je z njim sode-
loval njegov svak, Meštrovićev učenec Boris Kalin. Isti tandem je kmalu
po koncu vojne zasnoval spomenik talcem in borcem v Kamniku (1946),
ki so ga zaradi rušenja tovarne odstranili in deponirali (str. 387), nato
pa še spomeniški kompleks v Gramozni jami v Ljubljani (1955). Na po-
dročju arhitekture Glanzovo predvojno delo krona stavba Gimnazije
Vič, ki se že izvija iz Plečnikovega klasično naglašenega sloga in preha-
ja v funkcionalistično estetiko, čas po vojni pa že povsem funkciona-
listična stavba Ljudske skupščine (1958), danes stavba Državnega zbo-
ra Republike Slovenije, s katero se je ukvarjal več kot desetletje. Slednjo
sta kiparsko okrasila Boris Kalin in Karel Putrih, notranjost je posli-
kal Slavko Pengov. Kasneje se je arhitekt lotil še prenove protokolar-
13 Črno-bele fotografije vseh povojnih spomenikov NOB na Velikolaškem (Niko
Samsa, France Modic) so objavljene v članku Vide Šega v zborniku Velike Lašče, ki
je nastal ob 400-letnici Trubarjeve smrti (1986, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45), eno najde-
mo tudi v Deterding in Zgonc 1996, 32.
14 Glanzov arhitekturni opus je v doktorski disertaciji podrobneje obravnavala Nika
Grabar (2009).
283
214) Kljub ohranitvi stare likovne tradicije je konec druge svetovne vojne
za produkcijo javnih spomenikov pomenil drastičen vsebinski obrat k
obeleževanju ključnih dogodkov in osebnosti narodnoosvobodilnega
boja (NOB), ki je moralo potešiti čustvene in dejanske rane ljudstva ter
konsolidirati novo obliko oblasti.13 Med znamenji bojev in slavospevi re-
voluciji je spomenik Primožu Trubarju, ki so ga ob štiristoletnici izida
prve slovenske knjige leta 1951 postavili in leta 1952 slavnostno odkrili
na Rašici (slika 3), nedoumljiva in nepričakovana izjema, zato je bil ver-
jetno enako kot Levstikov spomenik zaradi namerne skromnosti izve-
den v obliki arhitektonske in ne kiparske celote. Kot je zapisala Špelca
Čopič (2000, 165), »teh spomenikov ni omejevala stroga ideološka kon-
trola, zato so arhitekti lahko brez večjih sprememb nadaljevali pred voj-
no začeto razvojno pot«. Med njimi je bil tudi arhitekt Vinko Glanz,
eden tistih Plečnikovih učencev, ki je nadaljeval njegov koncept in po-
dobo javnega spomenika.14 Že pred drugo svetovno vojno se je izkazal z
nagrobnim spomenikom Gregorju Žerjavu na ljubljanskih Žalah (1931),
ki si ga je zamislil kot cilindrični steber na ploščadi s čepastimi stebrič-
ki (prim. Čopič 2000, 322). Pri izvedbi kiparskega okrasa je z njim sode-
loval njegov svak, Meštrovićev učenec Boris Kalin. Isti tandem je kmalu
po koncu vojne zasnoval spomenik talcem in borcem v Kamniku (1946),
ki so ga zaradi rušenja tovarne odstranili in deponirali (str. 387), nato
pa še spomeniški kompleks v Gramozni jami v Ljubljani (1955). Na po-
dročju arhitekture Glanzovo predvojno delo krona stavba Gimnazije
Vič, ki se že izvija iz Plečnikovega klasično naglašenega sloga in preha-
ja v funkcionalistično estetiko, čas po vojni pa že povsem funkciona-
listična stavba Ljudske skupščine (1958), danes stavba Državnega zbo-
ra Republike Slovenije, s katero se je ukvarjal več kot desetletje. Slednjo
sta kiparsko okrasila Boris Kalin in Karel Putrih, notranjost je posli-
kal Slavko Pengov. Kasneje se je arhitekt lotil še prenove protokolar-
13 Črno-bele fotografije vseh povojnih spomenikov NOB na Velikolaškem (Niko
Samsa, France Modic) so objavljene v članku Vide Šega v zborniku Velike Lašče, ki
je nastal ob 400-letnici Trubarjeve smrti (1986, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45), eno najde-
mo tudi v Deterding in Zgonc 1996, 32.
14 Glanzov arhitekturni opus je v doktorski disertaciji podrobneje obravnavala Nika
Grabar (2009).
283
