Page 410 - Petelin, Ana, in Helena Skočir. 2020. Ur. Raziskovanje za znanje, znanje za zdravje. Zbornik prispevkov z recenzijo. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 410
iskovanje za znanje, znanje za zdravje ta tudi Cavaye in Watts (2014), še posebej pri vprašanjih, povezanih s smrtjo
in procesom umiranja. Charalambous in Kaite (2013) menita, da so študenti
zdravstvene nege slabo pripravljeni za izvajanje paliativne oskrbe, zato opo-
zarjata na potrebo po več teoretičnih in izkustvenih vsebinah. Znanje je prvi
pogoj za kakovostno in celostno obravnavo pacienta, zato smo preverjali, ali
dijaki zdravstvene nege med srednješolskim izobraževanjem pridobijo do-
volj teoretičnega in praktičnega znanja o paliativni oskrbi. Naše predposta-
vljanje se je po rezultatih raziskave med 205 dijaki osmih slovenskih srednjih
zdravstvenih šol potrdilo, saj z analizo rezultatov ne moremo potrditi, da di-
jaki pridobijo dovolj znanja. Na podlagi podatkov, pridobljenih z anketnim
vprašalnikom, smo ugotovili, da so dijaki trditev »Želel(-a) bi si več znanja in
veščin iz paliativne oskrbe« v povprečju visoko ocenili. Dijaki zdravstvene ne-
ge ob zaključku svojega izobraževanja svoje znanje o paliativni oskrbi oce-
njujejo kot dobro, vendar se zavedajo pomena izobraževanja in primanjklja-
ja, ki ga imajo na tem področju. Primerjave rezultatov drugih raziskovalcev
kažejo (Ramjan in sod., 2010; Cavaye in Watts, 2014; Leombruni in sod., 2014;
Slak, 2018), da je izobraževanje vedno na prvem mestu med ukrepi za laž-
je ter bolj kakovostno delo z neozdravljivo bolnimi, umirajočimi in njihovimi
svojci. Znanje so anketirani v raziskavah, narejenih v Sloveniji, pridobivali z iz-
kušnjami in vseživljenjskim izobraževanjem, pri čemer je samo majhen delež
anketiranih znanje pridobilo v procesu formalnega izobraževanja (Kamnik,
2014; Kurnik, 2017). Černoša in Kaučič (2017) sta ugotovila, da dijaki zdravstve-
ne nege največji primanjkljaj znanja čutijo ravno glede paliativne oskrbe pa-
cienta. Leombruni in sodelavci (2014) ugotavljajo potrebo po izobraževanju
o paliativni zdravstveni negi v Italiji. Študija je pokazala na manko ustreznih
učbenikov, ki so namenjeni paliativni zdravstveni negi, kar lahko po pregle-
du slovenskih učbenikov potrdimo tudi v izobraževanju zdravstvene nege v
Sloveniji. Poglavje Zdravstvena nega umirajočega in oskrba umrlega je v ob-
segu desetih strani samo v učbeniku za izbirni modul Zdravstvena nega v ge-
riatrični dejavnosti. Dobra izobrazba iz paliativne oskrbe prispeva k dvigu ka-
kovosti zdravstvene nege in oblikovanju profesionalne identitete medicinske
sestre, vendar so Bassah in sodelavci (2014; 2016) prepričani, da medicinske
sestre niso usposobljene niti nimajo zaupanja v paliativno oskrbo. Medicin-
ska sestra za kakovostno obravnavo paliativnega pacienta potrebuje znanje,
praktične izkušnje in etična načela, da lahko pacientu lajša moteče simptome
in ga pripelje do humane smrti (Barrere in Durkin, 2014). Lunder (2006) doda-
ja, da samo izobraževanje ni dovolj, na spremembo obnašanja zdravstvenih
delavcev v paliativni oskrbi poleg znanja vpliva še sprememba stališč in ve-
ščin. Dijaki poznajo osnovna načela paliativne oskrbe, največ napačnih od-
govorov je bilo pri trditvi »Paliativna oskrba je namenjena samo pacientom
v zadnjih dneh njihovega življenja«. Tudi sami svoje znanje o paliativni oskr-
bi ne morejo oceniti kot dobro, menijo, da pridobijo več teoretičnega znanja
kot praktičnih izkušenj. Izrazili so željo in prepričanje, da bi bilo v učne načrte
treba vključiti več ur teoretičnega pouka in veščin iz paliativne oskrbe. Zave-
dajo se pomena izobraževanja za bolj kakovostno, celostno in kontinuirano
obravnavo ter bolj pozitivno, kompetentno in samozavestno izvajanje palia-
408
in procesom umiranja. Charalambous in Kaite (2013) menita, da so študenti
zdravstvene nege slabo pripravljeni za izvajanje paliativne oskrbe, zato opo-
zarjata na potrebo po več teoretičnih in izkustvenih vsebinah. Znanje je prvi
pogoj za kakovostno in celostno obravnavo pacienta, zato smo preverjali, ali
dijaki zdravstvene nege med srednješolskim izobraževanjem pridobijo do-
volj teoretičnega in praktičnega znanja o paliativni oskrbi. Naše predposta-
vljanje se je po rezultatih raziskave med 205 dijaki osmih slovenskih srednjih
zdravstvenih šol potrdilo, saj z analizo rezultatov ne moremo potrditi, da di-
jaki pridobijo dovolj znanja. Na podlagi podatkov, pridobljenih z anketnim
vprašalnikom, smo ugotovili, da so dijaki trditev »Želel(-a) bi si več znanja in
veščin iz paliativne oskrbe« v povprečju visoko ocenili. Dijaki zdravstvene ne-
ge ob zaključku svojega izobraževanja svoje znanje o paliativni oskrbi oce-
njujejo kot dobro, vendar se zavedajo pomena izobraževanja in primanjklja-
ja, ki ga imajo na tem področju. Primerjave rezultatov drugih raziskovalcev
kažejo (Ramjan in sod., 2010; Cavaye in Watts, 2014; Leombruni in sod., 2014;
Slak, 2018), da je izobraževanje vedno na prvem mestu med ukrepi za laž-
je ter bolj kakovostno delo z neozdravljivo bolnimi, umirajočimi in njihovimi
svojci. Znanje so anketirani v raziskavah, narejenih v Sloveniji, pridobivali z iz-
kušnjami in vseživljenjskim izobraževanjem, pri čemer je samo majhen delež
anketiranih znanje pridobilo v procesu formalnega izobraževanja (Kamnik,
2014; Kurnik, 2017). Černoša in Kaučič (2017) sta ugotovila, da dijaki zdravstve-
ne nege največji primanjkljaj znanja čutijo ravno glede paliativne oskrbe pa-
cienta. Leombruni in sodelavci (2014) ugotavljajo potrebo po izobraževanju
o paliativni zdravstveni negi v Italiji. Študija je pokazala na manko ustreznih
učbenikov, ki so namenjeni paliativni zdravstveni negi, kar lahko po pregle-
du slovenskih učbenikov potrdimo tudi v izobraževanju zdravstvene nege v
Sloveniji. Poglavje Zdravstvena nega umirajočega in oskrba umrlega je v ob-
segu desetih strani samo v učbeniku za izbirni modul Zdravstvena nega v ge-
riatrični dejavnosti. Dobra izobrazba iz paliativne oskrbe prispeva k dvigu ka-
kovosti zdravstvene nege in oblikovanju profesionalne identitete medicinske
sestre, vendar so Bassah in sodelavci (2014; 2016) prepričani, da medicinske
sestre niso usposobljene niti nimajo zaupanja v paliativno oskrbo. Medicin-
ska sestra za kakovostno obravnavo paliativnega pacienta potrebuje znanje,
praktične izkušnje in etična načela, da lahko pacientu lajša moteče simptome
in ga pripelje do humane smrti (Barrere in Durkin, 2014). Lunder (2006) doda-
ja, da samo izobraževanje ni dovolj, na spremembo obnašanja zdravstvenih
delavcev v paliativni oskrbi poleg znanja vpliva še sprememba stališč in ve-
ščin. Dijaki poznajo osnovna načela paliativne oskrbe, največ napačnih od-
govorov je bilo pri trditvi »Paliativna oskrba je namenjena samo pacientom
v zadnjih dneh njihovega življenja«. Tudi sami svoje znanje o paliativni oskr-
bi ne morejo oceniti kot dobro, menijo, da pridobijo več teoretičnega znanja
kot praktičnih izkušenj. Izrazili so željo in prepričanje, da bi bilo v učne načrte
treba vključiti več ur teoretičnega pouka in veščin iz paliativne oskrbe. Zave-
dajo se pomena izobraževanja za bolj kakovostno, celostno in kontinuirano
obravnavo ter bolj pozitivno, kompetentno in samozavestno izvajanje palia-
408
