Page 416 - Petelin, Ana, in Helena Skočir. 2020. Ur. Raziskovanje za znanje, znanje za zdravje. Zbornik prispevkov z recenzijo. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 416
iskovanje za znanje, znanje za zdravje Uvod
V času neozdravljive bolezni je komuniciranje zelo pomembno. V tem ob-�
dobju je človek najobčutljivejši za vse, kar se dogaja z njim (Slak, 2014). Ne-
ozdravljiva bolezen ne vpliva samo na življenje pacienta, ampak tudi na živl-
jenje njegovih svojcev (Slak, 2015). Da bi izvajalci zdravstvene nege in oskrbe
pacientu z neozdravljivo boleznijo in njegovim svojcem stali ob strani, po-
trebujejo poleg strokovnega znanja tudi znanje iz komuniciranja (Slak, 2014).
Medicinska sestra, ki neguje umirajočega pacienta, aktivno spodbuja dialog
s pacientom in njegovimi svojci ter odgovarja na njihova vprašanja o življenju
in smrti zaradi kronične bolezni, skupaj z njimi išče rešitve. Pri izvajanju palia-
tivne zdravstvene nege in oskrbe uporablja verbalno in neverbalno komuni-
ciranje s pacientom in njegovimi svojci za učinkovito terapevtsko obravna-
vo ter za natančnost pridobivanja podatkov o umirajočem pacientu (Matzo
in Sherman, 2015). Komuniciranje s svojci pacienta z neozdravljivo bolezni-
jo je zelo zahtevno za izvajalce zdravstvene nege in oskrbe, povzroča jim do-
daten stres in obremenitev (Koštomaj in sod., 2014). Če izvajalci zdravstvene
nege in oskrbe pri komuniciranju občutijo strah, je ključno, da se ga zavedajo
in imajo željo po tem, da ga izgubijo. Neugodne občutke in strahove bodo
lažje odpravljali v odkritih pogovorih v timu, v pogovorih s prijatelji, družino
ali strokovnim svetovalcem. Izzvani so k premišljanju o lastnem odnosu do
minljivosti, saj ne morejo voditi drugih na poti umiranja, če niso osebno zreli
glede pogledov na umiranje in smrt (Lunder, 2010). Dobro komuniciranje ni
znanje, ki se ga lahko naučimo z branjem člankov, ampak je veščina, ki se
je izučimo s praktičnimi vajami in izkušnjami. Izvajalci zdravstvene nege in
oskrbe bi med šolanjem potrebovali obvezne vsebine s področja komuni-
ciranja s pacientom in njihovimi svojci. Večina izvajalcev zdravstvene nege in
oskrbe je prepuščena lastni presoji in izkušnjam, kako ukrepati ob hudih stis-
kah. Prevečkrat izvajalci zdravstvene nege postanejo žrtve lastnega stresa, ki
se mu ne znajo izogniti, zaradi česar lahko izgorijo in obolijo (Ebert Moltara,
2009). Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kakšne so posebnosti komuniciranja
med izvajalci zdravstvene nege in oskrbe s svojci neozdravljivo bolnih in nje-
gov pomen, koliko izvajalci zdravstvene nege in oskrbe poznajo posebnos-
ti komuniciranja s svojci neozdravljivo bolnih, s katerimi težavami in stiskami
se izvajalci zdravstvene nege in oskrbe srečujejo pri komuniciranju s svojci
neozdravljivo bolnih ter na kakšen način izvajalci zdravstvene nege prema-
gujejo stiske in težave, s katerimi se srečujejo ob komuniciranju s svojci ne-
ozdravljivo bolnih. Na osnovi opredeljenega raziskovalnega problema smo
opredelili naslednja raziskovalna vprašanja: Koliko izvajalci zdravstvene nege
in oskrbe poznajo posebnosti komuniciranja s svojci neozdravljivo bolnih? S
katerimi težavami in stiskami se izvajalci zdravstvene nege in oskrbe srečuje-
jo pri komuniciranju s svojci neozdravljivo bolnih? Kako izvajalci zdravstvene
nege in oskrbe premagujejo težave in stiske, s katerimi se srečujejo pri komu-
niciranju s svojci neozdravljivo bolnih?
414
V času neozdravljive bolezni je komuniciranje zelo pomembno. V tem ob-�
dobju je človek najobčutljivejši za vse, kar se dogaja z njim (Slak, 2014). Ne-
ozdravljiva bolezen ne vpliva samo na življenje pacienta, ampak tudi na živl-
jenje njegovih svojcev (Slak, 2015). Da bi izvajalci zdravstvene nege in oskrbe
pacientu z neozdravljivo boleznijo in njegovim svojcem stali ob strani, po-
trebujejo poleg strokovnega znanja tudi znanje iz komuniciranja (Slak, 2014).
Medicinska sestra, ki neguje umirajočega pacienta, aktivno spodbuja dialog
s pacientom in njegovimi svojci ter odgovarja na njihova vprašanja o življenju
in smrti zaradi kronične bolezni, skupaj z njimi išče rešitve. Pri izvajanju palia-
tivne zdravstvene nege in oskrbe uporablja verbalno in neverbalno komuni-
ciranje s pacientom in njegovimi svojci za učinkovito terapevtsko obravna-
vo ter za natančnost pridobivanja podatkov o umirajočem pacientu (Matzo
in Sherman, 2015). Komuniciranje s svojci pacienta z neozdravljivo bolezni-
jo je zelo zahtevno za izvajalce zdravstvene nege in oskrbe, povzroča jim do-
daten stres in obremenitev (Koštomaj in sod., 2014). Če izvajalci zdravstvene
nege in oskrbe pri komuniciranju občutijo strah, je ključno, da se ga zavedajo
in imajo željo po tem, da ga izgubijo. Neugodne občutke in strahove bodo
lažje odpravljali v odkritih pogovorih v timu, v pogovorih s prijatelji, družino
ali strokovnim svetovalcem. Izzvani so k premišljanju o lastnem odnosu do
minljivosti, saj ne morejo voditi drugih na poti umiranja, če niso osebno zreli
glede pogledov na umiranje in smrt (Lunder, 2010). Dobro komuniciranje ni
znanje, ki se ga lahko naučimo z branjem člankov, ampak je veščina, ki se
je izučimo s praktičnimi vajami in izkušnjami. Izvajalci zdravstvene nege in
oskrbe bi med šolanjem potrebovali obvezne vsebine s področja komuni-
ciranja s pacientom in njihovimi svojci. Večina izvajalcev zdravstvene nege in
oskrbe je prepuščena lastni presoji in izkušnjam, kako ukrepati ob hudih stis-
kah. Prevečkrat izvajalci zdravstvene nege postanejo žrtve lastnega stresa, ki
se mu ne znajo izogniti, zaradi česar lahko izgorijo in obolijo (Ebert Moltara,
2009). Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kakšne so posebnosti komuniciranja
med izvajalci zdravstvene nege in oskrbe s svojci neozdravljivo bolnih in nje-
gov pomen, koliko izvajalci zdravstvene nege in oskrbe poznajo posebnos-
ti komuniciranja s svojci neozdravljivo bolnih, s katerimi težavami in stiskami
se izvajalci zdravstvene nege in oskrbe srečujejo pri komuniciranju s svojci
neozdravljivo bolnih ter na kakšen način izvajalci zdravstvene nege prema-
gujejo stiske in težave, s katerimi se srečujejo ob komuniciranju s svojci ne-
ozdravljivo bolnih. Na osnovi opredeljenega raziskovalnega problema smo
opredelili naslednja raziskovalna vprašanja: Koliko izvajalci zdravstvene nege
in oskrbe poznajo posebnosti komuniciranja s svojci neozdravljivo bolnih? S
katerimi težavami in stiskami se izvajalci zdravstvene nege in oskrbe srečuje-
jo pri komuniciranju s svojci neozdravljivo bolnih? Kako izvajalci zdravstvene
nege in oskrbe premagujejo težave in stiske, s katerimi se srečujejo pri komu-
niciranju s svojci neozdravljivo bolnih?
414
