Page 453 - Petelin, Ana, in Helena Skočir. 2020. Ur. Raziskovanje za znanje, znanje za zdravje. Zbornik prispevkov z recenzijo. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 453
em odnosu. Danes pa govorimo o medgeneracijskih prepadih, predvsem veronika vovk, andreja draginc
med prvo in tretjo generacijo. Mostove med njima lahko oživijo in gradijo
predstavniki srednje generacije. Kadar pa ostajata bregova nepreklicno loče-
na, so vidne posledice, ki kažejo na osamljenost starih ljudi, pri tem pa pred-
vsem največ izgubljajo otroci in mladi (Knific, 1997, v Kralj, 2013). O osamlje-
nosti govorimo, kadar je posameznikovo omrežje socialnih odnosov manjše
ali manj zadovoljujoče, kot si želi. Osamljenost ne pomeni, da so drugi ljudje
fizično odsotni, ampak pomeni odsotnost globljih in trajnejših socialnih sti-
kov z drugimi ljudmi. Posameznik občuti osamljenost kot odsotnost emocio-
nalnih stikov, zato pogreša predvsem intenziven emocionalni odnos in intim
nost. Oseba, ki ji primanjkuje intimnih stikov, doživlja osamljenost, ki lahko
vodi v depresijo. Osamljeni ljudje se v sebi pogosto čutijo prazne. Z drugimi
besedami, če človek nima zadovoljene potrebe po temeljnem ali osebnem
medčloveškem odnosu z nekom, je osamljen, pa naj je okrog njega še toliko
ljudi (Hvalič Touzery, b. d.). Osamljenost je opredeljena kot subjektivna in ne-
gativna boleča izkušnja, ki se, za razliko od socialne izolacije, zgodi, ne da bi
se posameznik sam odmaknil iz osebnih odnosov. Običajno vsebuje čustva
zapuščenosti s strani drugih oseb. Vzroki za osamljenost so lahko tako oseb-
ni kot socialni dejavniki. Osebni izvirajo iz nas samih (negotovost, sramežlji-
vost, slabe izkušnje, individualizem), socialni dejavniki pa izvirajo iz okolja in
so običajno povezani s pomanjkanjem časa za oblikovanje vzajemnih in pri-
jateljskih odnosov (Vratarič in Kobentar, 2011). Starostnik je dodatno oško-
dovan z mnogimi izgubami: smrt partnerja, prijatelja, vrstnika, odhod otrok
od doma, zmanjšanje telesnih sposobnosti, telesne bolezni, slabljenje sluha
in vida, slabša gibljivost, spominske motnje, težave pri mišljenju, izguba ve-
ljave v domačem okolju, izguba samospoštovanja in zaupanja vase, upokoji-
tev, manjši dohodki, socialni umik, sprememba bivališča ali preselitev v dom
starejših. Položaj starejše osebe pa je zaznamovana še z različnimi občutki in
strahovi ter negotovostmi, kot so: občutek krivde in sprava, možnost nove-
ga začetka, smrt, življenjska naveličanost, dolgčas, zavoženost življenja, boja-
zen pred visoko starostjo, strah pred umiranjem, strah pred smrtjo, posmrtno
življenje in smisel življenja. Vse to pogosto spremlja osamljenost. Starejši so
prav zaradi osamljenosti in materialnega pomanjkanja pogosto najbolj po-
trebni nege ter dodatne pozornosti. Ker je stopnja njihove storilnosti vse niž-
ja, se največkrat zgodi nasprotno. Namesto da bi se jim bolj posvečali, jim
dajemo/dajejo vse manjšo veljavo – postavimo/postavijo jih na stran. To so
ljudje, ki smo jih hote ali nehote postavili na rob družine, jim ne namenimo
niti petnajst minut dnevno, da bi jih povprašali, kako se počutijo, in da bi jim
pomagali odgnati osamljenost s pogovorom ter jim izpolnili željo po sniden
ju, denimo s starim prijateljem. Počutijo se osamljene, zapuščene in odrinje-
ne. In tako vidijo tudi svet (Imperl, 2012).
Metode
Namen raziskave je bil ugotoviti, v kolikšni meri se starejši občani Metlike po-
čutijo osamljene in kakšne so njihove potrebe po druženju. Raziskava je temel-
451
med prvo in tretjo generacijo. Mostove med njima lahko oživijo in gradijo
predstavniki srednje generacije. Kadar pa ostajata bregova nepreklicno loče-
na, so vidne posledice, ki kažejo na osamljenost starih ljudi, pri tem pa pred-
vsem največ izgubljajo otroci in mladi (Knific, 1997, v Kralj, 2013). O osamlje-
nosti govorimo, kadar je posameznikovo omrežje socialnih odnosov manjše
ali manj zadovoljujoče, kot si želi. Osamljenost ne pomeni, da so drugi ljudje
fizično odsotni, ampak pomeni odsotnost globljih in trajnejših socialnih sti-
kov z drugimi ljudmi. Posameznik občuti osamljenost kot odsotnost emocio-
nalnih stikov, zato pogreša predvsem intenziven emocionalni odnos in intim
nost. Oseba, ki ji primanjkuje intimnih stikov, doživlja osamljenost, ki lahko
vodi v depresijo. Osamljeni ljudje se v sebi pogosto čutijo prazne. Z drugimi
besedami, če človek nima zadovoljene potrebe po temeljnem ali osebnem
medčloveškem odnosu z nekom, je osamljen, pa naj je okrog njega še toliko
ljudi (Hvalič Touzery, b. d.). Osamljenost je opredeljena kot subjektivna in ne-
gativna boleča izkušnja, ki se, za razliko od socialne izolacije, zgodi, ne da bi
se posameznik sam odmaknil iz osebnih odnosov. Običajno vsebuje čustva
zapuščenosti s strani drugih oseb. Vzroki za osamljenost so lahko tako oseb-
ni kot socialni dejavniki. Osebni izvirajo iz nas samih (negotovost, sramežlji-
vost, slabe izkušnje, individualizem), socialni dejavniki pa izvirajo iz okolja in
so običajno povezani s pomanjkanjem časa za oblikovanje vzajemnih in pri-
jateljskih odnosov (Vratarič in Kobentar, 2011). Starostnik je dodatno oško-
dovan z mnogimi izgubami: smrt partnerja, prijatelja, vrstnika, odhod otrok
od doma, zmanjšanje telesnih sposobnosti, telesne bolezni, slabljenje sluha
in vida, slabša gibljivost, spominske motnje, težave pri mišljenju, izguba ve-
ljave v domačem okolju, izguba samospoštovanja in zaupanja vase, upokoji-
tev, manjši dohodki, socialni umik, sprememba bivališča ali preselitev v dom
starejših. Položaj starejše osebe pa je zaznamovana še z različnimi občutki in
strahovi ter negotovostmi, kot so: občutek krivde in sprava, možnost nove-
ga začetka, smrt, življenjska naveličanost, dolgčas, zavoženost življenja, boja-
zen pred visoko starostjo, strah pred umiranjem, strah pred smrtjo, posmrtno
življenje in smisel življenja. Vse to pogosto spremlja osamljenost. Starejši so
prav zaradi osamljenosti in materialnega pomanjkanja pogosto najbolj po-
trebni nege ter dodatne pozornosti. Ker je stopnja njihove storilnosti vse niž-
ja, se največkrat zgodi nasprotno. Namesto da bi se jim bolj posvečali, jim
dajemo/dajejo vse manjšo veljavo – postavimo/postavijo jih na stran. To so
ljudje, ki smo jih hote ali nehote postavili na rob družine, jim ne namenimo
niti petnajst minut dnevno, da bi jih povprašali, kako se počutijo, in da bi jim
pomagali odgnati osamljenost s pogovorom ter jim izpolnili željo po sniden
ju, denimo s starim prijateljem. Počutijo se osamljene, zapuščene in odrinje-
ne. In tako vidijo tudi svet (Imperl, 2012).
Metode
Namen raziskave je bil ugotoviti, v kolikšni meri se starejši občani Metlike po-
čutijo osamljene in kakšne so njihove potrebe po druženju. Raziskava je temel-
451
