Page 100 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 100
izpod krivoverskega peresa
številni tudi tisti člani občestva verujočih – wittenberški meščani in kmet
je iz okolice –, ki se brez razumevanja obredja težko vključijo v bogoslužje.
Seveda so lahko opazili, da se jim pri obhajilu po novem podaja tudi vino,
ne samo kruh, in da nekaterih delov obredja, ki so bili značilni za Rimsko
cerkev, sedaj ni. Toda ker je maša potekala v njim nerazumljivem jeziku,
so komajda mogli doumeti subtilne teološke tančine, ki so bile pomembne
za nemškega reformatorja. Zato se je morala maša jezikovno »ponemčiti«.
Posamezni ključni protagonisti nemške reformacije, med njimi za-
gotovo Thomas Müntzer (pred 1490–1525) in Martin Butzer (1491–1551), so
prišli do tega spoznanja celo prej kot Luther. Müntzer je bil prvi, ki je vpe-
ljal »nemško mašo« tako na ravni sintagme kot na ravni delovanjske para-
digme, tj. obredja in občestvenega petja v nemškem jeziku samega, in si-
cer s svojo knjigo Deutsch Evangelisch Messze (1524).1 Duhovni regest tega
Müntzerjevega dela, ki obsega 85 tiskanih strani in je strukturirano kot
kombinacija obrednika ter notiranega kancionala (»Ampt unnd lobgesen-
ge«) (Müntzer 1524, 7) z izključno jezikovno nemškimi pesmimi, je zapi-
san v programskem predgovoru (Müntzer 1524, 7–10). Vanj je radikalni
nemški reformator, ki je tuzemsko življenje zaključil kot voditelj uporne
kmečke vojske, zapisal, da velja pri maši
das Testament Christi offenbar handeln und Deutsch singen und
erkleren, uff das die menschen mügen Christformig werden [po
udaril J. V.] (Müntzer 1524, 10; primerjaj tudi 8).
Luthru se je zdela ta Muntz erjeva zamisel še kako primerna – dokler
ni izvedel, da gre ravno za Müntzerjevo delo (Bainton 1999, 348). Tako je
wittenberški reformator zlagoma prišel do sklepa, da se mora reforme lo-
titi sam, in je nato v letih 1525–1526 izoblikoval »nemško mašo« (Deutsche
Messe).2 V njej je bilo v nemščini vse, razen grškega Kyrie eleison, protes
tantska maša pa je na Nemškem tudi na vnanji izvedbeni ravni obdržala
marsikatero lastnost, ki je bila značilna za Rimsko cerkev: ornat, obračan
je k oltarju ali občestvu, poklekanje ...
Je pa bilo za reformirano bogoslužje značilno, da Luther formalne
podobe maše iz Rimske cerkve ni nadomestil z novim mašnim formaliz-
mom – v protestantski cerkvi. Zanj bogoslužje v najširšem, in tako ne le
1 Pri pisanju je bil uporabljen digitalizirani izvod omenjenega dela, s katerim pod sig
naturo VD16 M 4890 razpolaga Universitäts- und Landesbibliothek Sachsen-Anhalt
v Halleju (http://nbn-resolving.de/urn%3Anbn%3Ade%3Agbv%3A3%3A1-120114).
2 Spis je bil pod naslovom Deutsche Messe und Ordnung des Gottesdiensts natisnjen
leta 1526 pri wittenberškem tiskarju Michaelu Lotterju. Luther [1526] 2002a.
100
številni tudi tisti člani občestva verujočih – wittenberški meščani in kmet
je iz okolice –, ki se brez razumevanja obredja težko vključijo v bogoslužje.
Seveda so lahko opazili, da se jim pri obhajilu po novem podaja tudi vino,
ne samo kruh, in da nekaterih delov obredja, ki so bili značilni za Rimsko
cerkev, sedaj ni. Toda ker je maša potekala v njim nerazumljivem jeziku,
so komajda mogli doumeti subtilne teološke tančine, ki so bile pomembne
za nemškega reformatorja. Zato se je morala maša jezikovno »ponemčiti«.
Posamezni ključni protagonisti nemške reformacije, med njimi za-
gotovo Thomas Müntzer (pred 1490–1525) in Martin Butzer (1491–1551), so
prišli do tega spoznanja celo prej kot Luther. Müntzer je bil prvi, ki je vpe-
ljal »nemško mašo« tako na ravni sintagme kot na ravni delovanjske para-
digme, tj. obredja in občestvenega petja v nemškem jeziku samega, in si-
cer s svojo knjigo Deutsch Evangelisch Messze (1524).1 Duhovni regest tega
Müntzerjevega dela, ki obsega 85 tiskanih strani in je strukturirano kot
kombinacija obrednika ter notiranega kancionala (»Ampt unnd lobgesen-
ge«) (Müntzer 1524, 7) z izključno jezikovno nemškimi pesmimi, je zapi-
san v programskem predgovoru (Müntzer 1524, 7–10). Vanj je radikalni
nemški reformator, ki je tuzemsko življenje zaključil kot voditelj uporne
kmečke vojske, zapisal, da velja pri maši
das Testament Christi offenbar handeln und Deutsch singen und
erkleren, uff das die menschen mügen Christformig werden [po
udaril J. V.] (Müntzer 1524, 10; primerjaj tudi 8).
Luthru se je zdela ta Muntz erjeva zamisel še kako primerna – dokler
ni izvedel, da gre ravno za Müntzerjevo delo (Bainton 1999, 348). Tako je
wittenberški reformator zlagoma prišel do sklepa, da se mora reforme lo-
titi sam, in je nato v letih 1525–1526 izoblikoval »nemško mašo« (Deutsche
Messe).2 V njej je bilo v nemščini vse, razen grškega Kyrie eleison, protes
tantska maša pa je na Nemškem tudi na vnanji izvedbeni ravni obdržala
marsikatero lastnost, ki je bila značilna za Rimsko cerkev: ornat, obračan
je k oltarju ali občestvu, poklekanje ...
Je pa bilo za reformirano bogoslužje značilno, da Luther formalne
podobe maše iz Rimske cerkve ni nadomestil z novim mašnim formaliz-
mom – v protestantski cerkvi. Zanj bogoslužje v najširšem, in tako ne le
1 Pri pisanju je bil uporabljen digitalizirani izvod omenjenega dela, s katerim pod sig
naturo VD16 M 4890 razpolaga Universitäts- und Landesbibliothek Sachsen-Anhalt
v Halleju (http://nbn-resolving.de/urn%3Anbn%3Ade%3Agbv%3A3%3A1-120114).
2 Spis je bil pod naslovom Deutsche Messe und Ordnung des Gottesdiensts natisnjen
leta 1526 pri wittenberškem tiskarju Michaelu Lotterju. Luther [1526] 2002a.
100
