Page 101 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 101
trubar – »politik«? cerkovna ordninga (1564)
služba Božja, ni bilo causa disciplinae kot pri katoličanih, temveč causa fi-
dei. Tako tisto, kar je bilo primerno in preizkušeno v središču reformaci-
je, Wittenbergu, ni miselno ter delovanjsko uklepalo drugih.3 Luther je v
tej smeri dopuščal znatno svobodo, znotraj katere so si posamezne dežele
zlasti v drugem obdobju reformacije, ko njeno vodstvo preide v roke pos-
vetnih knezov, po vesti, premisleku in posestno-političnih potrebah de-
želnih suverenov izoblikovale lastne bogoslužne redove ter tak premislek
umestile tudi v priročnike, ki so tako obredno raznolikost nazadnje kodi-
ficirali. V cerkvene redove posameznih dežel z dominantno reformirano
cerkvijo.
Augsburški verski mir in njegove posledice
Prve pomembne spremembe v smeri večje formalizacije verske prakse
luteranske cerkve so nastopile že pred prelomnim državnim zborom v
Augsburgu, kjer je bilo 1530. reformiranim deželam in mestom dovoljeno
pred cesarjem Reicha Karlom V. prebrati Confessio Augustana. Slednja je
bila tudi temeljni dokument, ki je poslej vse do dobe že vsaj deloma no-
voveških pogledov na vprašanja vere, tj. do podpisa vestfalskega verskega
miru 1648 v pogodbah Instrumentum Pacis Osnabrugensis in Instrumentum
Pacis Monasteriensis,4 določal, kakšno je stališče protestantske cerkve glede
verskih vprašanj vis-a-vis Rimske cerkve.
Nadaljnji razvoj je vodil preko artikulacij in spopadov v okviru šmal-
kadske zveze in augsburškega interima (1548) do passauske verske pomi-
ritve leta 1552, ki je zgolj sankcionirala status quo. Pri tem sta se tako kato-
liška kot reformirana stan v Reichu zavedali, da stabilen mir ne bo mogoč
ali brez popolnega uničenja enega od nasprotnikov, kar sta obe strani po-
skušali v šmalkaldski vojni 1546–1547, ali brez vzajemnega priznanja pra-
vic druge strani, da se na ozemljih, kjer deželni suvereni priznavajo to ali
ono veroizpoved, verske in z njimi povezane upravne reči urejajo po nači-
nu lastnega verskega prepričanja poglavitnega deželnega oblastnika.5 Tako
3 Prim. Luther[1526] 2002a, 95–96.
4 Dostopno na http://www.lwl.org/westfaelische-geschichte/portal/Internet/finde/
langDatensatz.php?urlID=740&url_tabelle=tab_quelle in http://www.lwl.org/wes-
tfaelische-geschichte/portal/Internet/finde/langDatensatz.php?urlID=741&url_ta-
belle=tab_quelle.
5 Glej člen 13 Augsburškega verskega miru, kjer so eksplicitno navedeni razlogi, za-
kaj dotlej po mnenju sestavljalcev tega pomembnega versko-državnopravnega doku-
menta ni moglo priti do trajnega miru med izpovedovalci različnih pogledov na vero
Odrešenika.
101
služba Božja, ni bilo causa disciplinae kot pri katoličanih, temveč causa fi-
dei. Tako tisto, kar je bilo primerno in preizkušeno v središču reformaci-
je, Wittenbergu, ni miselno ter delovanjsko uklepalo drugih.3 Luther je v
tej smeri dopuščal znatno svobodo, znotraj katere so si posamezne dežele
zlasti v drugem obdobju reformacije, ko njeno vodstvo preide v roke pos-
vetnih knezov, po vesti, premisleku in posestno-političnih potrebah de-
želnih suverenov izoblikovale lastne bogoslužne redove ter tak premislek
umestile tudi v priročnike, ki so tako obredno raznolikost nazadnje kodi-
ficirali. V cerkvene redove posameznih dežel z dominantno reformirano
cerkvijo.
Augsburški verski mir in njegove posledice
Prve pomembne spremembe v smeri večje formalizacije verske prakse
luteranske cerkve so nastopile že pred prelomnim državnim zborom v
Augsburgu, kjer je bilo 1530. reformiranim deželam in mestom dovoljeno
pred cesarjem Reicha Karlom V. prebrati Confessio Augustana. Slednja je
bila tudi temeljni dokument, ki je poslej vse do dobe že vsaj deloma no-
voveških pogledov na vprašanja vere, tj. do podpisa vestfalskega verskega
miru 1648 v pogodbah Instrumentum Pacis Osnabrugensis in Instrumentum
Pacis Monasteriensis,4 določal, kakšno je stališče protestantske cerkve glede
verskih vprašanj vis-a-vis Rimske cerkve.
Nadaljnji razvoj je vodil preko artikulacij in spopadov v okviru šmal-
kadske zveze in augsburškega interima (1548) do passauske verske pomi-
ritve leta 1552, ki je zgolj sankcionirala status quo. Pri tem sta se tako kato-
liška kot reformirana stan v Reichu zavedali, da stabilen mir ne bo mogoč
ali brez popolnega uničenja enega od nasprotnikov, kar sta obe strani po-
skušali v šmalkaldski vojni 1546–1547, ali brez vzajemnega priznanja pra-
vic druge strani, da se na ozemljih, kjer deželni suvereni priznavajo to ali
ono veroizpoved, verske in z njimi povezane upravne reči urejajo po nači-
nu lastnega verskega prepričanja poglavitnega deželnega oblastnika.5 Tako
3 Prim. Luther[1526] 2002a, 95–96.
4 Dostopno na http://www.lwl.org/westfaelische-geschichte/portal/Internet/finde/
langDatensatz.php?urlID=740&url_tabelle=tab_quelle in http://www.lwl.org/wes-
tfaelische-geschichte/portal/Internet/finde/langDatensatz.php?urlID=741&url_ta-
belle=tab_quelle.
5 Glej člen 13 Augsburškega verskega miru, kjer so eksplicitno navedeni razlogi, za-
kaj dotlej po mnenju sestavljalcev tega pomembnega versko-državnopravnega doku-
menta ni moglo priti do trajnega miru med izpovedovalci različnih pogledov na vero
Odrešenika.
101
