Page 99 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 99
Trubar – »politik«?
Cerkovna ordninga (1564)
Dve pomembni značilnosti nemškega reformacijskega gibanja v tretjem de-
setletju 16. stoletju sta bili predvsem neformal(istič)nost in, posledično, pos-
topna normiranost/kodificiranost. Oboje se je izrazito kazalo tudi v razno-
liki in tedaj (še) neformalizirani podobi temeljnega kristjanovega opravila
– v Božji službi. Luther se je zavedel, da bo treba v »poučujoči cerkvi« ne-
kaj storiti z liturgijo v latinskem jeziku. Ta je bila dediščina obredja Rimske
cerkve, vendar takšnega bogoslužja ljudje povečini zagotovo niso kaj prida
razumeli. Če namreč cerkev stavi na zgolj milosti, veri in Pismu, to v delo-
vanjski praksi pomeni, da se po neizrekljivi Božji milosti podeljena, ne za-
služena posamičnikova vera slehrniku razkriva tudi kot milost razumevan
ja in osebne identifikacije s Pismom ter njegovimi nauki. In slednji morajo
biti kajpak posredovani v širokemu občestvu verujočih umljivem jeziku.
Prva Luthrova intervencija v tej smeri je bilo njegovo latinsko besedi-
lo Formula missae et communionis ecclesiae Wittenbergensi iz leta 1523. Z
njim je bila latinska maša spremenjena predvsem s stališča reformatorjeve-
ga teološkega videnja ključnih vprašanj Gospodove večerje. Mašni kanon
je bil odpravljen, Luther pa je po zgledu zgodnje krščanske cerkve ključni
poudarek ponovno dal Gospodovi večerji kot aktu zahvale Bogu in kot de-
janju, pri katerem stopa verujoči skozi Jezusa Kristusa v občestvo (commu-
nio) z Vsevišnjim. In obratno.
In reformator, ki je znal biti ravno toliko silovit pridigar in spreten po-
litik kot tudi subtilen opazovalec ter poslušalec, je kmalu spoznal, da so
99
Cerkovna ordninga (1564)
Dve pomembni značilnosti nemškega reformacijskega gibanja v tretjem de-
setletju 16. stoletju sta bili predvsem neformal(istič)nost in, posledično, pos-
topna normiranost/kodificiranost. Oboje se je izrazito kazalo tudi v razno-
liki in tedaj (še) neformalizirani podobi temeljnega kristjanovega opravila
– v Božji službi. Luther se je zavedel, da bo treba v »poučujoči cerkvi« ne-
kaj storiti z liturgijo v latinskem jeziku. Ta je bila dediščina obredja Rimske
cerkve, vendar takšnega bogoslužja ljudje povečini zagotovo niso kaj prida
razumeli. Če namreč cerkev stavi na zgolj milosti, veri in Pismu, to v delo-
vanjski praksi pomeni, da se po neizrekljivi Božji milosti podeljena, ne za-
služena posamičnikova vera slehrniku razkriva tudi kot milost razumevan
ja in osebne identifikacije s Pismom ter njegovimi nauki. In slednji morajo
biti kajpak posredovani v širokemu občestvu verujočih umljivem jeziku.
Prva Luthrova intervencija v tej smeri je bilo njegovo latinsko besedi-
lo Formula missae et communionis ecclesiae Wittenbergensi iz leta 1523. Z
njim je bila latinska maša spremenjena predvsem s stališča reformatorjeve-
ga teološkega videnja ključnih vprašanj Gospodove večerje. Mašni kanon
je bil odpravljen, Luther pa je po zgledu zgodnje krščanske cerkve ključni
poudarek ponovno dal Gospodovi večerji kot aktu zahvale Bogu in kot de-
janju, pri katerem stopa verujoči skozi Jezusa Kristusa v občestvo (commu-
nio) z Vsevišnjim. In obratno.
In reformator, ki je znal biti ravno toliko silovit pridigar in spreten po-
litik kot tudi subtilen opazovalec ter poslušalec, je kmalu spoznal, da so
99
