Page 106 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 106
izpod krivoverskega peresa
Na declaratio Ferdinandei so se vsaj zastran plemičev mogli sklicati
tudi notranjeavstrijski deželni stanovi, ko so ob operiranju s turško ne-
varnostjo katoliškega deželnega kneza Karla II. Habsburškega stiskali za
privilegije augsburške veroizpovedi v Notranji Avstriji,10 kar so nazadnje z
bruško pomiritvijo dosegli za plemiče in meščane v Gradcu, Judenburgu,
Celovcu in Ljubljani. Nadvojvoda se je sicer izvijal, da v verskih rečeh niko-
mur ne dela sile, da pa si zastran trgov in mest (upravno) pridržuje dežel-
noknežjo regalno pravico, da tam ne dovoli druge veroizpovedi, kot je ka-
toliška. Tako je Karel stanovom priznal le svobodo vesti (verovanja), ne pa
tudi veroizpovedovanja (konfesionalnega delovanja), kar je bilo tedaj veza-
no na jurisdikcijo, slednja pa je bila imanentno politično-pravno vpraša-
nje: Kdo sme komu dovoliti postaviti cerkev in kje – na čigavi zemlji. Toda
ker so bili protestantski stanovi vztrajni in je že kazalo, da se bo deželni
zbor razšel brez uspeha, turška nevarnost pa je brez ozira na zagatni polo-
žaj deželnega kneza trkala na vrata, je slednji popustil. Stanovom je dal 9.
februarja 1578 ustno obljubo, pacifikacijsko izjavo, da si sicer pridržuje de-
želnoknežjo pravico do urejanja verskih zadev na svojih posestih, po mes-
tih in trgih, vendar ne zato, da bi zatrl protestantsko bogoslužje v Gradcu,
Judenburgu, Celovcu in Ljubljani, vesti meščanov pa da ne bo nihče obte-
ževal. Stanovi so tako de facto dosegli, da so si lahko plemiči in njihovi ter
meščani v omenjenih štirih mestih utrdili protestantsko bogoslužje in šole,
meščane in tržane drugih mest ter trgov pa poslej do protireformacije (od
1598 naprej) ni nihče silil, da bi obiskovali katoliško obredje; smeli so hodi-
ti na protestantsko službo Božjo drugam ali pa so se jurisdikciji deželnega
kneza v vprašanjih vere izognili tako, da so ob mestu ali trgu (vendar na ne-
mestni in nedeželnoknežji) zemlji postavili molilnico, kot mariborski pro-
testanti v Betnavi.
Spričo kolikor moči jasno definirane politične sankcije v Augsburškem
verskem miru, s katerim je Confessio Augustana postala poleg katoliške
druga veroizpoved Reicha, je bilo v reformiranem delu Svetega rimskega
cesarstva zaznati potrebo, da se razmerja med političnim in verskim ure-
dijo s posebno zakonodajo. In tako so tam zlagoma začeli nastajati cerkve-
ni redi v večjem številu in obsegu. Prvi protestantski cerkveni red je delo
Wittenberger Ordnung Andreasa Karlstadta; drugi zgodnji cerkveni redo-
vi so cerkveni red za Braunschweig, 1528; leta 1531 dobi cerkveni red Lübeck,
10 Vinkler 2010, 40–42. O turški nevarnosti, ki je bila, kot se zdi, politični vzvod za
marsikatero praktično osvojitev protestantske cerkve na Kranjskem, Koroškem in
Štajerskem, glej Vinkler, 2011, 25–156.
106
Na declaratio Ferdinandei so se vsaj zastran plemičev mogli sklicati
tudi notranjeavstrijski deželni stanovi, ko so ob operiranju s turško ne-
varnostjo katoliškega deželnega kneza Karla II. Habsburškega stiskali za
privilegije augsburške veroizpovedi v Notranji Avstriji,10 kar so nazadnje z
bruško pomiritvijo dosegli za plemiče in meščane v Gradcu, Judenburgu,
Celovcu in Ljubljani. Nadvojvoda se je sicer izvijal, da v verskih rečeh niko-
mur ne dela sile, da pa si zastran trgov in mest (upravno) pridržuje dežel-
noknežjo regalno pravico, da tam ne dovoli druge veroizpovedi, kot je ka-
toliška. Tako je Karel stanovom priznal le svobodo vesti (verovanja), ne pa
tudi veroizpovedovanja (konfesionalnega delovanja), kar je bilo tedaj veza-
no na jurisdikcijo, slednja pa je bila imanentno politično-pravno vpraša-
nje: Kdo sme komu dovoliti postaviti cerkev in kje – na čigavi zemlji. Toda
ker so bili protestantski stanovi vztrajni in je že kazalo, da se bo deželni
zbor razšel brez uspeha, turška nevarnost pa je brez ozira na zagatni polo-
žaj deželnega kneza trkala na vrata, je slednji popustil. Stanovom je dal 9.
februarja 1578 ustno obljubo, pacifikacijsko izjavo, da si sicer pridržuje de-
želnoknežjo pravico do urejanja verskih zadev na svojih posestih, po mes-
tih in trgih, vendar ne zato, da bi zatrl protestantsko bogoslužje v Gradcu,
Judenburgu, Celovcu in Ljubljani, vesti meščanov pa da ne bo nihče obte-
ževal. Stanovi so tako de facto dosegli, da so si lahko plemiči in njihovi ter
meščani v omenjenih štirih mestih utrdili protestantsko bogoslužje in šole,
meščane in tržane drugih mest ter trgov pa poslej do protireformacije (od
1598 naprej) ni nihče silil, da bi obiskovali katoliško obredje; smeli so hodi-
ti na protestantsko službo Božjo drugam ali pa so se jurisdikciji deželnega
kneza v vprašanjih vere izognili tako, da so ob mestu ali trgu (vendar na ne-
mestni in nedeželnoknežji) zemlji postavili molilnico, kot mariborski pro-
testanti v Betnavi.
Spričo kolikor moči jasno definirane politične sankcije v Augsburškem
verskem miru, s katerim je Confessio Augustana postala poleg katoliške
druga veroizpoved Reicha, je bilo v reformiranem delu Svetega rimskega
cesarstva zaznati potrebo, da se razmerja med političnim in verskim ure-
dijo s posebno zakonodajo. In tako so tam zlagoma začeli nastajati cerkve-
ni redi v večjem številu in obsegu. Prvi protestantski cerkveni red je delo
Wittenberger Ordnung Andreasa Karlstadta; drugi zgodnji cerkveni redo-
vi so cerkveni red za Braunschweig, 1528; leta 1531 dobi cerkveni red Lübeck,
10 Vinkler 2010, 40–42. O turški nevarnosti, ki je bila, kot se zdi, politični vzvod za
marsikatero praktično osvojitev protestantske cerkve na Kranjskem, Koroškem in
Štajerskem, glej Vinkler, 2011, 25–156.
106
