Page 110 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 110
izpod krivoverskega peresa
Le-ta navuk tih bidertaufferiev, kir se druguč kersčuio, so gvišne
inu očite Zludieve lažee inu enu šentovane zubper to Božyo mod-
rost inu Božye darruve inu ie en začetik inu perprava h tim auštri-
om, puntom, mordanem inu eno zatrene inu rezvalene vseh dobrih
ričy inu postav, obtu imaio ty ludy zveistu podvučeni biti od obeyu
oblasti. (Trubar [1564] v Vinkler ibid., 356)
Zadržanje Trubarja do anabaptistov in njihovega nekonvencionalnega
odnosa do tedanjega družbenega reda je pri prvem škofu »cerkve slovenske-
ga jezika« tipološko in je stalnica. Tako je v teološko zagotovo napomemb
nejšem, in poleg knjige Formula Concordiae tudi edinem zavezujočem sim-
boličem, tekstu slovenske reformacije, Articulih (1562), ki, kot je misliti, še
zdaleč ni zgolj prevod Confessio Augustana (in glede na Trubarjev sloven-
ski predgovor vanj tudi ni želel biti),12 najti naslednje mesto:
Obtu tim bidertaufferyem krivu daio, kir pravio: En rihtar biti, ta-
tie obesseti, prov persegovati, prov voiskovati, lastnu imeiti, se bra-
niti ie greh. (Trubar [1564] v Vinkler ibid., 88)
Isti motiv najdemo celo v Trubarjevem poslednjem, posmrtno izda-
nem delu, v prevodu Luthrove Hišne postile (1595), kjer ostareli očak »cerkve
slovenskega jezika« v branju na osmo nedeljo po S. Trojici skorajda ob kon-
cu lastnega pozemskega eksistiranja zapiše:
Ampak de bi ludje zatu nyh vuk imejli za prov deržati inu nyh slu-
šati, tu pravi Christus: Varui se ti pred njimi, zakaj pod tem ovčjim
gvantom bodeš ti eniga volka našal. Zlasti de ti uvidertauferji rav-
nu kakor ti menihi svoj trošt na svojo lastno pravico inu dela sta-
vio, de Boga na lažo stavio v njegovi oblubi, kadar se ony zupet
puste karstiti inu s tem ta pervi inu pravi karst cilu k ničemer stu-
re, krivu vuče od te s. večerje, kakor de bi se tukaj ništer druziga
ne prejelu kakor kruh inu vinu, inu nakladajo tem karsčenikom
nepotrebne butore, rezdirajo tu gospodinstvu, pravio, de je krivu
kaj lastniga imejti, ferrahtajo posvitno gosposčino kakor en stan
12 Z narativnimi pasažami – nekatere od njih, npr. pripoved, »novela« o Antonu
Puščavniku in čevljarju v artiklu Od klošterskih zalub in oblub, so izpeljane celo
že do stilizirane strukture novele – se razvija prostor predliterarnega pripovednega
oz. se z njimi začenja razvojna linija slovenske pripovedne literature, ki jo je Matjaž
Kmecl označil s sintagmo »od pridige do kriminalke« (Kmecl 1975); glej drugo pog-
lavje pričujoče monografije, Med prevajanjem in pisanjem ..., in sicer besedilo pod
podnaslovom »Bog je Španec in govori špansko« ter prva novela v slovenskem jeziku.
110
Le-ta navuk tih bidertaufferiev, kir se druguč kersčuio, so gvišne
inu očite Zludieve lažee inu enu šentovane zubper to Božyo mod-
rost inu Božye darruve inu ie en začetik inu perprava h tim auštri-
om, puntom, mordanem inu eno zatrene inu rezvalene vseh dobrih
ričy inu postav, obtu imaio ty ludy zveistu podvučeni biti od obeyu
oblasti. (Trubar [1564] v Vinkler ibid., 356)
Zadržanje Trubarja do anabaptistov in njihovega nekonvencionalnega
odnosa do tedanjega družbenega reda je pri prvem škofu »cerkve slovenske-
ga jezika« tipološko in je stalnica. Tako je v teološko zagotovo napomemb
nejšem, in poleg knjige Formula Concordiae tudi edinem zavezujočem sim-
boličem, tekstu slovenske reformacije, Articulih (1562), ki, kot je misliti, še
zdaleč ni zgolj prevod Confessio Augustana (in glede na Trubarjev sloven-
ski predgovor vanj tudi ni želel biti),12 najti naslednje mesto:
Obtu tim bidertaufferyem krivu daio, kir pravio: En rihtar biti, ta-
tie obesseti, prov persegovati, prov voiskovati, lastnu imeiti, se bra-
niti ie greh. (Trubar [1564] v Vinkler ibid., 88)
Isti motiv najdemo celo v Trubarjevem poslednjem, posmrtno izda-
nem delu, v prevodu Luthrove Hišne postile (1595), kjer ostareli očak »cerkve
slovenskega jezika« v branju na osmo nedeljo po S. Trojici skorajda ob kon-
cu lastnega pozemskega eksistiranja zapiše:
Ampak de bi ludje zatu nyh vuk imejli za prov deržati inu nyh slu-
šati, tu pravi Christus: Varui se ti pred njimi, zakaj pod tem ovčjim
gvantom bodeš ti eniga volka našal. Zlasti de ti uvidertauferji rav-
nu kakor ti menihi svoj trošt na svojo lastno pravico inu dela sta-
vio, de Boga na lažo stavio v njegovi oblubi, kadar se ony zupet
puste karstiti inu s tem ta pervi inu pravi karst cilu k ničemer stu-
re, krivu vuče od te s. večerje, kakor de bi se tukaj ništer druziga
ne prejelu kakor kruh inu vinu, inu nakladajo tem karsčenikom
nepotrebne butore, rezdirajo tu gospodinstvu, pravio, de je krivu
kaj lastniga imejti, ferrahtajo posvitno gosposčino kakor en stan
12 Z narativnimi pasažami – nekatere od njih, npr. pripoved, »novela« o Antonu
Puščavniku in čevljarju v artiklu Od klošterskih zalub in oblub, so izpeljane celo
že do stilizirane strukture novele – se razvija prostor predliterarnega pripovednega
oz. se z njimi začenja razvojna linija slovenske pripovedne literature, ki jo je Matjaž
Kmecl označil s sintagmo »od pridige do kriminalke« (Kmecl 1975); glej drugo pog-
lavje pričujoče monografije, Med prevajanjem in pisanjem ..., in sicer besedilo pod
podnaslovom »Bog je Španec in govori špansko« ter prva novela v slovenskem jeziku.
110
