Page 127 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 127
povzetek
kaže razloge za zavrnitev (slednja je bila hkrati tudi damnatio memoriae
njihovega avtorja/avtorjev v slovenski književnosti) postilskih besedil iz-
pod peresa Sebastijana Krelja in Jurija Juričiča morda iskati v: 1) osebni ani-
moznosti med Trubarjem in Kreljem; 2) v verskih razmerah v Reichu, v ka-
terih je württemberška evangeličanska cerkev na čelu z Jacobom Andreaem
Notranjo Avstrijo morda dojemala kot svoj izključni misijonski dominij; 3)
v skrb za evangeličansko pravovernost.
Ugotavlja se, da so verjetne tekstne predloge za Trubarjev slovenski
prevod Luthrove hišne postile bodisi augsburška izdaja nemškega izvirni-
ka iz leta 1545 bodisi nürnberška iz leta 1549, morda ponatisi slednje iz let
1554, 1561 ali 1564.
Trubar – »politik«? Cerkovna ordninga (1564)
Humanistična literatura protestantskega tipa, ki daje poglavitni ton in tako
zaznamuje slovensko književnost 16. stoletja, je bila primarno, in zato izra-
zito, religijski in v posameznih besedilnih vrstah (žanrih) tudi politični po-
jav. Kajti zaradi državnega in/ali deželnega prava ter tozadevnih regalnih
pravic so imela tovrstva besedila ekskluzivne »izdajatelje« na strani »pos-
vetne oblasti«.
Besedilni tip »cerkveni red« (Kirchenordnung), katerega slovenski
primer je tudi Cerkovna ordninga Primoža Trubarja (1564), je bil zagoto-
vo takšna tekstna struktura. Svoj izvor dolguje postopni formalizaciji od-
nosov med nekatoliško, protestantsko cerkvijo in deželnim vladarjem v
Reichu. Slednje je značilno zlasti za drugo obdobje reformacije, po letu
1530. Takrat sta njeno vodstvo in politično-vojaška zaščita dotlej pridoblje-
nih verskih in priposestvovanih premoženjskih pravic prešla v roke posvet-
nih knezov. Ker so posamezne dežele zlagoma oblikovale lastno posebno li-
turgično in organizacijsko podobo reformirane cerkvene krajine, v skladu
z lastno vestjo, premislekom, tradicijo ter dejstvom, da Luther ob reformi
liturgije v 20. letih 16. stoletja enega bogoslužnega (mašnega) formalizma
ni želel nadomestiti z drugim, protestantskim, so takšno podobo zapisale
tudi v priročnike. Ti niso kodificirali le obrednih razlik glede na posame-
zne dežele s protestantsko cerkvijo, temveč tudi disparatno ureditev števil-
nih drugih vprašanj cerkvenega in deželnega prava. Izdajatelji cerkvenih
redov so bili praviloma deželni suvereni, tj. vladarji.
Prva pomembna prelomnica v tem procesu razmejevanja pravic in
dolžnosti med (državnim/deželnim) vladarjem in luteransko cerkvijo v
Reichu je bil zagotovo državni zbor v Augsburgu (1530), ko je bilo reformi-
127
kaže razloge za zavrnitev (slednja je bila hkrati tudi damnatio memoriae
njihovega avtorja/avtorjev v slovenski književnosti) postilskih besedil iz-
pod peresa Sebastijana Krelja in Jurija Juričiča morda iskati v: 1) osebni ani-
moznosti med Trubarjem in Kreljem; 2) v verskih razmerah v Reichu, v ka-
terih je württemberška evangeličanska cerkev na čelu z Jacobom Andreaem
Notranjo Avstrijo morda dojemala kot svoj izključni misijonski dominij; 3)
v skrb za evangeličansko pravovernost.
Ugotavlja se, da so verjetne tekstne predloge za Trubarjev slovenski
prevod Luthrove hišne postile bodisi augsburška izdaja nemškega izvirni-
ka iz leta 1545 bodisi nürnberška iz leta 1549, morda ponatisi slednje iz let
1554, 1561 ali 1564.
Trubar – »politik«? Cerkovna ordninga (1564)
Humanistična literatura protestantskega tipa, ki daje poglavitni ton in tako
zaznamuje slovensko književnost 16. stoletja, je bila primarno, in zato izra-
zito, religijski in v posameznih besedilnih vrstah (žanrih) tudi politični po-
jav. Kajti zaradi državnega in/ali deželnega prava ter tozadevnih regalnih
pravic so imela tovrstva besedila ekskluzivne »izdajatelje« na strani »pos-
vetne oblasti«.
Besedilni tip »cerkveni red« (Kirchenordnung), katerega slovenski
primer je tudi Cerkovna ordninga Primoža Trubarja (1564), je bil zagoto-
vo takšna tekstna struktura. Svoj izvor dolguje postopni formalizaciji od-
nosov med nekatoliško, protestantsko cerkvijo in deželnim vladarjem v
Reichu. Slednje je značilno zlasti za drugo obdobje reformacije, po letu
1530. Takrat sta njeno vodstvo in politično-vojaška zaščita dotlej pridoblje-
nih verskih in priposestvovanih premoženjskih pravic prešla v roke posvet-
nih knezov. Ker so posamezne dežele zlagoma oblikovale lastno posebno li-
turgično in organizacijsko podobo reformirane cerkvene krajine, v skladu
z lastno vestjo, premislekom, tradicijo ter dejstvom, da Luther ob reformi
liturgije v 20. letih 16. stoletja enega bogoslužnega (mašnega) formalizma
ni želel nadomestiti z drugim, protestantskim, so takšno podobo zapisale
tudi v priročnike. Ti niso kodificirali le obrednih razlik glede na posame-
zne dežele s protestantsko cerkvijo, temveč tudi disparatno ureditev števil-
nih drugih vprašanj cerkvenega in deželnega prava. Izdajatelji cerkvenih
redov so bili praviloma deželni suvereni, tj. vladarji.
Prva pomembna prelomnica v tem procesu razmejevanja pravic in
dolžnosti med (državnim/deželnim) vladarjem in luteransko cerkvijo v
Reichu je bil zagotovo državni zbor v Augsburgu (1530), ko je bilo reformi-
127
