Page 125 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 125
povzetek
tja (nemški projekt DFG za digitalizacijo rokopisov in starih tiskov v nem-
ških knjižnicah) Luthra kažejo kot zelo večplastno osebnost med jesenjo
srednjega veka in renesanso, njegov opus razkrivajo kot »delo v nastaja-
nju«, predvsem pa onemogočajo, da bi bilo o njem s stališča historiografije
še mogoče pisati enoplastno. Zato sedanje poznavanje materije kliče po in-
tegralnem historiografskem pristopu tudi pri obravnavi slovenskega prote-
stantizma in tako tudi po novi biografiji Trubarja ter – predvsem – sistema-
tični historiografiji protestantizma na Slovenskem od 16. stoletja do danes.
Med prevajanjem in pisanjem:
Trubarjeva biblija v kulturnozgodovinskem kontekstu
Poglavitni tekstni proces, ki je botroval nastanku opusa Primoža Trubarja,
in tako slovenske književnosti, je bilo prevajanje. Razprava prinaša anal-
izo treh prevajalskih paradigem, ki so evropsko učeno kulturo zaznam-
ovale pred nastopom reformacije, ter kulturnozgodovinsko interpretaci-
jo političnega, verskega in kulturnega koncepta translatio. Za Primoža
Trubarja je bilo značilno, da je nemški in/ali latinski izvirnik v slovenskem
jeziku (po)ustvaril še enkrat, da je izdelal tekst, za katerega je menil, da
avtentično reprezentira pomen izvirnika, toda zavoljo besedilne jasnosti/
razumljivosti za predpostavljanega bralca, nevajenega nemškega teološke-
ga sloga, z drugačnimi in številnejšimi izrazili, kot jih mogel Trubar raz-
videti v izvirniku. Pri prevajanju se je zato posluževal besedilnih trans-
formacij izvirnika – opisovanja, preubesedovanja, parafraze in razlage s
parabolo –, v zvezi z besedjem pa se je zelo natančno zavedal dvojnic ger-
manizem – slovenska beseda, vendar se germanizmom namenoma ni želel
odpovedati zaradi splošne jezikovne rabe, tozadevne pragmatične funkci-
je njegovih prevodnih besedil in dobrega razumevanja. Trubar je upora-
bljal kombinacijo intra- in interjezikovnega prevajanja, in to celo pri preva-
janju Svetega pisma ter simboličnih knjig, kar je s stališča teološke prakse
Trubarjevega časa neobičajno. Svoje prevajalske pristope je pojasnjeval v
predgovorih k posameznim izdajam, najizrazitejši topogledni primer pa
je prevajanje Confessio augustana ter drugih tekstnih virov, ki so podla-
ga za slovensko knjigo Articuli (1562). V njej je tako v poglavju, ki je izvir-
no naslovljeno z De votis monachorum (slovensko: Od clošterskih zalub in
oblub), najti obsežnejšo intra- in interjezikovno prevodno transformacijo
izvirnega besedilja, in sicer tekstno strukturo, ki je razvita do stilizirane pri-
povedi o Antonu Puščavniku in čevljarju. Ta pripoved ima naslednje značil-
nosti: 1) konciznost pripovedovanja, 2) skop dogajalni prostor brez scenskih
125
tja (nemški projekt DFG za digitalizacijo rokopisov in starih tiskov v nem-
ških knjižnicah) Luthra kažejo kot zelo večplastno osebnost med jesenjo
srednjega veka in renesanso, njegov opus razkrivajo kot »delo v nastaja-
nju«, predvsem pa onemogočajo, da bi bilo o njem s stališča historiografije
še mogoče pisati enoplastno. Zato sedanje poznavanje materije kliče po in-
tegralnem historiografskem pristopu tudi pri obravnavi slovenskega prote-
stantizma in tako tudi po novi biografiji Trubarja ter – predvsem – sistema-
tični historiografiji protestantizma na Slovenskem od 16. stoletja do danes.
Med prevajanjem in pisanjem:
Trubarjeva biblija v kulturnozgodovinskem kontekstu
Poglavitni tekstni proces, ki je botroval nastanku opusa Primoža Trubarja,
in tako slovenske književnosti, je bilo prevajanje. Razprava prinaša anal-
izo treh prevajalskih paradigem, ki so evropsko učeno kulturo zaznam-
ovale pred nastopom reformacije, ter kulturnozgodovinsko interpretaci-
jo političnega, verskega in kulturnega koncepta translatio. Za Primoža
Trubarja je bilo značilno, da je nemški in/ali latinski izvirnik v slovenskem
jeziku (po)ustvaril še enkrat, da je izdelal tekst, za katerega je menil, da
avtentično reprezentira pomen izvirnika, toda zavoljo besedilne jasnosti/
razumljivosti za predpostavljanega bralca, nevajenega nemškega teološke-
ga sloga, z drugačnimi in številnejšimi izrazili, kot jih mogel Trubar raz-
videti v izvirniku. Pri prevajanju se je zato posluževal besedilnih trans-
formacij izvirnika – opisovanja, preubesedovanja, parafraze in razlage s
parabolo –, v zvezi z besedjem pa se je zelo natančno zavedal dvojnic ger-
manizem – slovenska beseda, vendar se germanizmom namenoma ni želel
odpovedati zaradi splošne jezikovne rabe, tozadevne pragmatične funkci-
je njegovih prevodnih besedil in dobrega razumevanja. Trubar je upora-
bljal kombinacijo intra- in interjezikovnega prevajanja, in to celo pri preva-
janju Svetega pisma ter simboličnih knjig, kar je s stališča teološke prakse
Trubarjevega časa neobičajno. Svoje prevajalske pristope je pojasnjeval v
predgovorih k posameznim izdajam, najizrazitejši topogledni primer pa
je prevajanje Confessio augustana ter drugih tekstnih virov, ki so podla-
ga za slovensko knjigo Articuli (1562). V njej je tako v poglavju, ki je izvir-
no naslovljeno z De votis monachorum (slovensko: Od clošterskih zalub in
oblub), najti obsežnejšo intra- in interjezikovno prevodno transformacijo
izvirnega besedilja, in sicer tekstno strukturo, ki je razvita do stilizirane pri-
povedi o Antonu Puščavniku in čevljarju. Ta pripoved ima naslednje značil-
nosti: 1) konciznost pripovedovanja, 2) skop dogajalni prostor brez scenskih
125
