Page 129 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 129
povzetek
1560, kjer Trubar monarha prepričuje, naj pomaga izdajanju protestantskih
tiskov v slovenskem in hrvaškem jeziku). Toda projekt objave in s tem prav-
nega uveljavljanja Trubarjevega cerkvenega reda v Notranji Avstriji je na-
letel na:
1) Karla II. Habsburškega, ki se je kot deželni knez zelo jasno za-
vedal svojih regalnih pravic glede vere protestantov in jim kot
prepričan katolik razen taktično, kot je misliti o(b) graškem in
bruškem libelu, ni imel namena dajati nikakršnih uradnih prav-
nih koncesij, zlastni ne protestantskega cerkvenega reda,
2) deželno plemstvo, ki si v prizadevanjih za okrepitev lastne po-
litične moči proti deželnemu knezu ni upalo/želelo zavzeti tako
odloč(il)nega stališča, kot so ga imeli njihovi plemiški kolegi v
Reichu, ko so utirali pot cerkvenim redovom deželnih protestant-
skih cerkva, in
3) »časovna past«, ko je bila za potrditev starih in podelitev novih
deželnih privilegijev zamujena najugodnejša priložnost – poklo-
nitev deželnemu knezu – aprila 1564 (Cerkovna ordninga je bila
končana konec poletja istega leta).
Cerkovna ordninga je bila tako prepovedana, njen avtor je moral v iz-
gnanstvo iz dežel med Alpami in Jadranom, na Nemško, v »nigdirdom«.
Tako se je Trubarjeva kratka kariera na položaju »superintendenta«, prve-
ga evangeličanskega škofa na Slovenskem in prvega deželnega pridigarja,
končala.
Vendar je Cerkovna ordninga tudi po tem začetnem »političnem« ne-
uspehu doživela pomenljivo recepcijo: vse kopije tega dela, na kar je merila
deželnoknežja zaplemba, niso bile uničene (o tem pričajo dokazani obstoj
danes nedosegljivega, verjetno uničenega dresdenskega izvoda in oba zna-
na primerka – vatikanski, ki je pripadal Trubarjevemu nasledniku na mes-
tu superintendenta »cerkve slovenskega jezika«, M. Krištofu Spindlerju
Nemškemu, in memmingenski; tega je zagotovo uporabljal Bernard
Steiner), poleg tega pa je del Trubarjevega besedila iz Ordninge sredi 1580-
ih očitno prešel v Dalmatinovo Agendo (1585), proti slednji pa deželni knez
Karel ni podvzel nobenih korakov.
Pri tem zadnjem delu zaradi njegove izključno obredne vsebine (ka-
zualije) ni bilo poseženo v deželnoknežje regalije, kar je Cerkovna ordnin-
ga s sicer nejasnim izdajateljem (noben od ohranjenih izvodov Cerkovne
ordninge nima naslovne stran ali predgovora/-ov, iz katerih bi bilo mogoče
129
1560, kjer Trubar monarha prepričuje, naj pomaga izdajanju protestantskih
tiskov v slovenskem in hrvaškem jeziku). Toda projekt objave in s tem prav-
nega uveljavljanja Trubarjevega cerkvenega reda v Notranji Avstriji je na-
letel na:
1) Karla II. Habsburškega, ki se je kot deželni knez zelo jasno za-
vedal svojih regalnih pravic glede vere protestantov in jim kot
prepričan katolik razen taktično, kot je misliti o(b) graškem in
bruškem libelu, ni imel namena dajati nikakršnih uradnih prav-
nih koncesij, zlastni ne protestantskega cerkvenega reda,
2) deželno plemstvo, ki si v prizadevanjih za okrepitev lastne po-
litične moči proti deželnemu knezu ni upalo/želelo zavzeti tako
odloč(il)nega stališča, kot so ga imeli njihovi plemiški kolegi v
Reichu, ko so utirali pot cerkvenim redovom deželnih protestant-
skih cerkva, in
3) »časovna past«, ko je bila za potrditev starih in podelitev novih
deželnih privilegijev zamujena najugodnejša priložnost – poklo-
nitev deželnemu knezu – aprila 1564 (Cerkovna ordninga je bila
končana konec poletja istega leta).
Cerkovna ordninga je bila tako prepovedana, njen avtor je moral v iz-
gnanstvo iz dežel med Alpami in Jadranom, na Nemško, v »nigdirdom«.
Tako se je Trubarjeva kratka kariera na položaju »superintendenta«, prve-
ga evangeličanskega škofa na Slovenskem in prvega deželnega pridigarja,
končala.
Vendar je Cerkovna ordninga tudi po tem začetnem »političnem« ne-
uspehu doživela pomenljivo recepcijo: vse kopije tega dela, na kar je merila
deželnoknežja zaplemba, niso bile uničene (o tem pričajo dokazani obstoj
danes nedosegljivega, verjetno uničenega dresdenskega izvoda in oba zna-
na primerka – vatikanski, ki je pripadal Trubarjevemu nasledniku na mes-
tu superintendenta »cerkve slovenskega jezika«, M. Krištofu Spindlerju
Nemškemu, in memmingenski; tega je zagotovo uporabljal Bernard
Steiner), poleg tega pa je del Trubarjevega besedila iz Ordninge sredi 1580-
ih očitno prešel v Dalmatinovo Agendo (1585), proti slednji pa deželni knez
Karel ni podvzel nobenih korakov.
Pri tem zadnjem delu zaradi njegove izključno obredne vsebine (ka-
zualije) ni bilo poseženo v deželnoknežje regalije, kar je Cerkovna ordnin-
ga s sicer nejasnim izdajateljem (noben od ohranjenih izvodov Cerkovne
ordninge nima naslovne stran ali predgovora/-ov, iz katerih bi bilo mogoče
129
