Page 124 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 124
izpod krivoverskega peresa
ra ter biografika; značilnost tekstne podobe Luthra na katoliški strani je v
16. stoletju upovedovanje skozi srednjeveški imaginarij krivovercev (arbor
vitiorum).
S koncem 18. stoletja, napoleonskimi vojnami, romantiko in nasto-
pom Fichteja v nemški filozofiji (Govori nemškemu narodu, 1807) se zač-
ne v nemški kulturi jasneje oblikovati razmišljanje o nacionalni identite-
ti – o indentifikacijskih znakih, »ki Nemce ločijo od vseh drugih narodov«.
Fichte izpostavi, da je prav nemški jezik tisti, s katerim se »Nemci upirajo
utopitvi med ostalimi«. Tako postaneta Luther in njegov delež pri obliko-
vanju knjižne nemščine ter nemške književnosti eden od opornih stebrov
nemške nacionalne identitete 19. stoletja. Skupaj z imaginarijem Friderika
Velikega se pri nemških nacionalcih druge polovice 19. stoletja umesti celo
kot ena poglavitnih podob imaginarija in idearija nemštva. Skozi povezo-
vanje evangeličanske vernosti in nemštva v gibanju Los-von-Rom – nemško
= evangeličansko = Luther – odmeva ta umestitev Luthra v nemški nacio-
nalni idearij tudi na Štajerskem druge polovice 19. stoletja, in tako tudi med
Slovenci, ki so svojo identiteto na prehodu iz »kulturnega« v »politični« na-
rod od leta 1861 šele utrjevali.
Toda v ozadju menjav dominantnih interpretacijskih družbenih pra-
ks med 16. in 19. stoletjem (versko > racionalno; korporativno/nadnacional-
no > individualno, nacionalno) se zgodijo premene v historiografiji, ki so z
lastnim razvojem onemogočile, da bi bilo Luthra poslej mogoče brati enako
enako, kot so ga interpretirali od njegovega sočasja pa do srede 19. stoletja:
gre za premik od genealogije, deželne zgodovine in biografike znamenitih
ljudi h kritičnemu in na virih utemeljenemu historiografskemu narativu
(L. Ranke, L. Pastor).
Z uveljavitvijo racionalistične biblične kritike (J. D. Michaelis, J. J.
Griesbach) v zadnji tretjini 18. stoletja je bil namreč položen temelj za kri-
tično branje virov tudi o Luthru (v izdajanju zgodovinskih virov pride tak
pristop do izraza z zbirko Monumenta Germaniae, G. H. Pertz, 1823–). Tako
se diskurz o slednjem s področja najprej izključno cerkvene in nato tudi
politične zgodovine širi na kulturno-, glasbeno-, literarno- in intelektual-
nozgodovinsko področje. K slednjemu se sčasoma pridajo še dodatni zgo-
dovinopisni pogledi: npr. zgodovina vsakdanjika, gospodarska zgodovi-
na in zgodovina recepcije, ključnega pomena pa je izgotovljena Weimarer
Ausgabe Luthrovih spisov (1883–2009), ki obsega 127 knjig na okoli 80.000
straneh znanstvenokritične edicije Luthrovih spisov. Tako izdani primarni
viri ob vse večji digitalizaciji in spletni dostopnosti drugih virov 16. stole-
124
ra ter biografika; značilnost tekstne podobe Luthra na katoliški strani je v
16. stoletju upovedovanje skozi srednjeveški imaginarij krivovercev (arbor
vitiorum).
S koncem 18. stoletja, napoleonskimi vojnami, romantiko in nasto-
pom Fichteja v nemški filozofiji (Govori nemškemu narodu, 1807) se zač-
ne v nemški kulturi jasneje oblikovati razmišljanje o nacionalni identite-
ti – o indentifikacijskih znakih, »ki Nemce ločijo od vseh drugih narodov«.
Fichte izpostavi, da je prav nemški jezik tisti, s katerim se »Nemci upirajo
utopitvi med ostalimi«. Tako postaneta Luther in njegov delež pri obliko-
vanju knjižne nemščine ter nemške književnosti eden od opornih stebrov
nemške nacionalne identitete 19. stoletja. Skupaj z imaginarijem Friderika
Velikega se pri nemških nacionalcih druge polovice 19. stoletja umesti celo
kot ena poglavitnih podob imaginarija in idearija nemštva. Skozi povezo-
vanje evangeličanske vernosti in nemštva v gibanju Los-von-Rom – nemško
= evangeličansko = Luther – odmeva ta umestitev Luthra v nemški nacio-
nalni idearij tudi na Štajerskem druge polovice 19. stoletja, in tako tudi med
Slovenci, ki so svojo identiteto na prehodu iz »kulturnega« v »politični« na-
rod od leta 1861 šele utrjevali.
Toda v ozadju menjav dominantnih interpretacijskih družbenih pra-
ks med 16. in 19. stoletjem (versko > racionalno; korporativno/nadnacional-
no > individualno, nacionalno) se zgodijo premene v historiografiji, ki so z
lastnim razvojem onemogočile, da bi bilo Luthra poslej mogoče brati enako
enako, kot so ga interpretirali od njegovega sočasja pa do srede 19. stoletja:
gre za premik od genealogije, deželne zgodovine in biografike znamenitih
ljudi h kritičnemu in na virih utemeljenemu historiografskemu narativu
(L. Ranke, L. Pastor).
Z uveljavitvijo racionalistične biblične kritike (J. D. Michaelis, J. J.
Griesbach) v zadnji tretjini 18. stoletja je bil namreč položen temelj za kri-
tično branje virov tudi o Luthru (v izdajanju zgodovinskih virov pride tak
pristop do izraza z zbirko Monumenta Germaniae, G. H. Pertz, 1823–). Tako
se diskurz o slednjem s področja najprej izključno cerkvene in nato tudi
politične zgodovine širi na kulturno-, glasbeno-, literarno- in intelektual-
nozgodovinsko področje. K slednjemu se sčasoma pridajo še dodatni zgo-
dovinopisni pogledi: npr. zgodovina vsakdanjika, gospodarska zgodovi-
na in zgodovina recepcije, ključnega pomena pa je izgotovljena Weimarer
Ausgabe Luthrovih spisov (1883–2009), ki obsega 127 knjig na okoli 80.000
straneh znanstvenokritične edicije Luthrovih spisov. Tako izdani primarni
viri ob vse večji digitalizaciji in spletni dostopnosti drugih virov 16. stole-
124
