Page 128 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 128
izpod krivoverskega peresa
rani strani dopuščeno prebrati Confessio Augustana. S tem je cesar Svetega
rimskega cesarstva Karel V. de facto pripoznal versko in politično delitev
Reicha, da namreč poleg Češkega kraljestva, kjer je bila verska »nehomoge-
nost« (katoliki in utrakvisti) pravno uzakonjena že z jihlavskimi kompak-
tati 1434, takšen položaj obstaja tudi v nemških deželah, da tudi tam poleg
Rimske deluje cerkev s formalno strukturo in veroizpovedjo, drugačno od
Katoliške. Naslednji desetletji, do 1555, so zaznamovali konflikti (I. šmal-
kaldska vojna) in poskusi začasne pomiritve (augsburški interim) med pro-
testantsko in katoliško stranjo.
Toda v politiki Reicha je postalo tako na luteranski kot na katoliško-
-cesarski strani počasi očitno, da protestantska stran verske reforme ne lo-
čuje oz. da reforme v nekaterih segmentih morda celo ni bilo mogoče loči-
ti od sprememb dotedanjih posestnih in političnih statusov ter da je tako
uveljavitev luteranske cerkve primarno politično, celo vojaško vprašanje, in
da torej deželni/državni mir in ureditev verskih vprašanj nista mogoča ali
brez popolne vojaško-politične prevlade ene od strani, in torej uničenja na-
sprotne, ali pa brez dogovora o verskih vprašanjih na ravni Reicha.
Slednji je bilo dosežen 25. septembra 1555 z Augsburškim verskim mi-
rom. Njegovo jedro je bilo načelo cuius regio, eius religio, toda utemeljeval
je tudi 1) versko svobodo za katolike in tiste, ki pripoznavajo Augsburško
veroizpoved, 2) notranjo versko enovitost posameznih deželnopravnih en-
titet, in torej pravico do izvrševanja ius reformandi religionem za deželnega
suverena, ter 3) deželni mir. Zgoraj omenjena glavna maksima Augsburške
verske pomiritve je pomenila: vsi podaniki deželnega kneza se ravnajo
po veroizpovedi slednjega, ponekje (v posameznih svobodnih kraljevskih
mestih v Reichu, kjer so katoliki in protestanti sobivali od 1520. naprej) vsi
ostanejo vsak pri svoji veri, toda od 1555. naprej ni nikomur dovoljeno, da
bi svojo moč, ozemlje, gospostvo ali pravice krepil in širil na račun druge
veroizpovedi.
Slednje je bil tudi zavezujoči politični okvir, v katerega je bil umeščen
izvor in začetni sprejem (deželnoknežja prepoved) Trubarjeve Cerkovne
ordninge v Notranji Avstriji, čeprav je Trubarjevo delo zaradi svojega slo-
venskega besedila naslavljalo Kranjsko in dele Štajerske, Koroške, obalne
regije in Pazinske grofije s svojimi slovensko govorečimi prebivalci.
Pred pisanjem Cerkovne ordninge je imel Trubar že izkušnje s struk-
turiranjem cerkvene organizacije (Kempten, 1553), prav tako ni bil brez ob-
čutka za trenutno politično stvarnost in tozadevno uporabo »turškega stra-
hu« ter z njim povezanih argumentov (npr. v pismih kralju Maksimilijanu,
128
rani strani dopuščeno prebrati Confessio Augustana. S tem je cesar Svetega
rimskega cesarstva Karel V. de facto pripoznal versko in politično delitev
Reicha, da namreč poleg Češkega kraljestva, kjer je bila verska »nehomoge-
nost« (katoliki in utrakvisti) pravno uzakonjena že z jihlavskimi kompak-
tati 1434, takšen položaj obstaja tudi v nemških deželah, da tudi tam poleg
Rimske deluje cerkev s formalno strukturo in veroizpovedjo, drugačno od
Katoliške. Naslednji desetletji, do 1555, so zaznamovali konflikti (I. šmal-
kaldska vojna) in poskusi začasne pomiritve (augsburški interim) med pro-
testantsko in katoliško stranjo.
Toda v politiki Reicha je postalo tako na luteranski kot na katoliško-
-cesarski strani počasi očitno, da protestantska stran verske reforme ne lo-
čuje oz. da reforme v nekaterih segmentih morda celo ni bilo mogoče loči-
ti od sprememb dotedanjih posestnih in političnih statusov ter da je tako
uveljavitev luteranske cerkve primarno politično, celo vojaško vprašanje, in
da torej deželni/državni mir in ureditev verskih vprašanj nista mogoča ali
brez popolne vojaško-politične prevlade ene od strani, in torej uničenja na-
sprotne, ali pa brez dogovora o verskih vprašanjih na ravni Reicha.
Slednji je bilo dosežen 25. septembra 1555 z Augsburškim verskim mi-
rom. Njegovo jedro je bilo načelo cuius regio, eius religio, toda utemeljeval
je tudi 1) versko svobodo za katolike in tiste, ki pripoznavajo Augsburško
veroizpoved, 2) notranjo versko enovitost posameznih deželnopravnih en-
titet, in torej pravico do izvrševanja ius reformandi religionem za deželnega
suverena, ter 3) deželni mir. Zgoraj omenjena glavna maksima Augsburške
verske pomiritve je pomenila: vsi podaniki deželnega kneza se ravnajo
po veroizpovedi slednjega, ponekje (v posameznih svobodnih kraljevskih
mestih v Reichu, kjer so katoliki in protestanti sobivali od 1520. naprej) vsi
ostanejo vsak pri svoji veri, toda od 1555. naprej ni nikomur dovoljeno, da
bi svojo moč, ozemlje, gospostvo ali pravice krepil in širil na račun druge
veroizpovedi.
Slednje je bil tudi zavezujoči politični okvir, v katerega je bil umeščen
izvor in začetni sprejem (deželnoknežja prepoved) Trubarjeve Cerkovne
ordninge v Notranji Avstriji, čeprav je Trubarjevo delo zaradi svojega slo-
venskega besedila naslavljalo Kranjsko in dele Štajerske, Koroške, obalne
regije in Pazinske grofije s svojimi slovensko govorečimi prebivalci.
Pred pisanjem Cerkovne ordninge je imel Trubar že izkušnje s struk-
turiranjem cerkvene organizacije (Kempten, 1553), prav tako ni bil brez ob-
čutka za trenutno politično stvarnost in tozadevno uporabo »turškega stra-
hu« ter z njim povezanih argumentov (npr. v pismih kralju Maksimilijanu,
128
